"The Secret Language of Birds" je tretji samostojni album v karieri legendarnega škotskega flavtista, pevca in skladatelja Iana Andersona. Ian je med glasbenimi zanesenjaki seveda daleč najbolj znan kot srce in duša progresivno folk rockovskih velikanov Jethro Tull. Na čelu slednjih je v več kot štirih desetletjih sooblikoval razvoj nekaterih najbolj inovativnih in vznemirljivih glasbenih oblik ter hkrati ustvaril vrsto veličastnih, zimzelenih studijskih dosežkov, tako da ta del njegove glasbene kariere ne potrebuje kakšne široke predstavitve, medtem ko se je njegova samostojna pot razcvetela šele v drugi polovici devetdesetih z zelo dobrim inštrumentalnim albumom "Divinities: Twelve Dances of God" (1995), potem ko je bil njegov sintetični solo prvenec "Walk into Light" (1983) pravcata polomija na katerega obstoj je danes najbolje pozabiti.
Ian, tako kot na "Divinities", tudi na "The Secret Languages of Birds" nadaljuje z vplivi svetovne (predvsem orientalske in mediteranske) glasbe nad katerimi se je navdušil že v času Jethro Tull albuma "Roots to Branches" (1995), kar pomeni, da je ne albumu moč zaslediti obilico etno motivov prek izjemno barvitih aranžmajev na flavti in akustični kitari s katerimi ustvarja izjemno toplo, pastoralno vzdušje, znotraj katerega si ni težko predstavljati krajev in ljudi od koder izvirajo posamezni etnološki zvočni motivi.
Ian je v skladu s svojim "vseznalskim" slovesom še enkrat opravičil naziv vrhunskega multi-inštrumentalista ter odigral večino inštrumentov, medtem ko mu je na klaviaturah in harmoniki priskočil na pomoč (zdaj že nekdanji) Tull klaviaturist Andrew Giddings. Na nekaterih skladbah pa sta na pomoč priskočila tudi dva stara pajdaša; Ianov nerazdružljivi prijatelj in dolgoletni Tull kitarist Martin Barre ter nekdanji Tull in aktualni Fairport Convention bobnar Gerry Conway. Omeniti velja tudi bobnarsko pomoč Jamesa Duncana, katerega Ian še danes na koncertih občasno uporabi v primeru zasedenosti rednega Tull bobnarja Doanea Perrya.
Naslov albuma je bil navdahnjen po živahnem jutranjem oglašanju ptic, katero je ponavadi značilno za poletne čase. Ian skozi "The Secret Language of Birds" dokazuje, da ima v skladu s svojim dolgoletnim renomejem pristnega škotskega naturščika in zaljubljenca v vse kar diši po ruralnem, še vedno izjemen občutek za tvorbo izjemno razgibanih pastoralnih motivov pri katerih je odločilno njegovo čarobno in povsem specifično igranje flavte. V nasprotju z inštrumentalnim predhodnikom se je tu ponovno podal v pevsko vlogo in do polnosti izkoristil moč svoje izjemne pevske karizme in topline, seveda kolikor mu je tu omogočal njegov od preloma osemdesetih dodobra načet vokalni razpon.
Za vsako skladbo je neukrotljivi trubadur napisal tudi krajšo predstavitev. Med petnajstimi skladbami ni najti niti enega šibkega trenutka, medtem ko jih nekaj po kvaliteti izstopa celo do te mere, da so si upravičeno priborile občasno mesto znotraj koncertnega Tull repertoarja. Ian nas že od prvih taktov naslovne ode jutranjim pticam pevkam povabi na hudomušno glasbeno potovanje znotraj katerega ne manjka ruralne romantike in pastoralne topline. Glavni aranžma na flavti, položen na igrivo akustično spremljavo, pripomore k eni izmed najbolj prijetnih in razigranih pastoralnih skladbic v možakarjevi dolgoletni karieri. Seveda pa je na albumu moč najti tudi vrsto bolj dramatičnih in melanholičnih stvaritev kot je denimo "The Little Flower Girl", kjer dodatek orkestralnih aranžmajev poskrbi za nadvse okusno mešanico folka in klasicizma.
"Montserrat", kateri govori o vulkanskih izbruhih na otoku Montserrat, vsebuje vrsto sočnih mediteranskih motivov. Pri tvorbi slednih odigra levji delež Giddingsovo igranje harmonike z motivi francoske ljudske glasbe. V tem segmentu še posebno izstopa izvrstni "The Habanero Reel" ob katerem si ni težko predstavljati opoldanskega posedanja po pariških kavarnah, saj naveza med flavto in harmoniko pripomore k tvorbi nekaterih izjemno romantičnih in slikovitih mediteranskih aranžmajev. Nobeno presenečenje ni, da se je ta oda Ianovi zaljubljenosti v pikantno hrano in sajenju feferonov z leti večkrat znašla v vlogi Tull koncertnega repertoarja. Ian več kot uspešno plove med raznolikimi vzdušji, kar zelo lepo ponazarja tudi "Panama Freighter", kjer je na imeniten način uspel združiti keltski melos in mediteransko toplino v idealno harmonijo za katero skrbijo temperamentni aranžmaji na mandolini, harmoniki in flavti.
Od posebej izstopajočih stvaritev naj navedem še izjemno duhoviti inštrumental "Boris Dancing", ki je v osnovi odlična parodija na nekdanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina ter njegovo navado, da je vselej rad zaplesal, kadar je bilo na voljo dovolj vodke. Za to skladbo je Ian dobil navdih, ko je na poročilih gledal Jelcinov predvolilni ples ob spremljavi nekega lokalnega rock banda. Ob gibih, ki so spominjali na paritveni ples majskega hrošča, je bil najbolj znani pijanček med politiki rdeč kot kuhan rak in je menda po koncu svojega nastopa skorajda doživel infarkt. Ian je svojemu "ljubljencu" v čast uspel ustvariti odlično pastoralno melodijo s plesnimi takti in vrsto duhovičenj iz Barrejeve zakladnice kitarskih rifov. Vmes je na flavti spretno vpletel tradicionalne ruske motive ob katerih si ni težko predstavljati pokojnega ruskega voditelja med plesom kazačoka.
"The Secret Language of Birds" je še en zelo dober izdelek v režiji progresivno rockovske ikone o katerem se lahko govori tudi kot o nadgradnji inštrumentalnega predhodnika "Divinities". Ian je svoja tradicionalna folk rockerska duhovičenja ponovno uspešno združil z ljubeznijo do svetovne glasbe. Ta akustično usmerjen album se ves čas zelo uspešno giblje med keltskim melosom in mediteranskim temperamentom, na svoj račun pa bodo prišli tudi vsi ljubitelji igrivih aranžmajev na harmoniki, saj je Giddings prispeval eno najboljših predstav v svoji karieri. Ian je sicer za promocijo tega albuma, ki je izvorno izšel pri njegovi neodvisni založni Papillon, porabil veliko energije. Reklamo zanj je naredil že na zaključku Tull albuma "J-Tull Dot Com" (1999), vendar presenetljivo, navkljub večji širini in kvaliteti posameznih aranžmajev, ni doživel takšen uspeh kot inštrumentalni predhodnik, kateri je dosegel celo prvo mesto na ameriški glasbeni lestvici. Na omejeni izdaji albuma se nahaja tudi interaktivni zapis z video intervjujem in videom naslovne skladbe, kar bo razveselilo vse privržence tega nesmrtnega glasbenega velikana.
na vrh