Izjemno ambiciozni britanski progrockovski revitalisti Big Big Train so postali pojem hiperproduktivnosti, še posebno potem, ko se je band razširil v oktet. »The Second Brightest Star« je namreč že njihov drugi studijski album v istem letu potem, ko so aprila 2017 izdali »Grimspound«. Za takšen podvig se je band odločil zato, ker jim je po snemanju »Grimspound« na zalogi ostalo še veliko nove glasbe. Tovrstna praksa ni bila nič nenavadnega za progresivni rock sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so denimo King Crimson, Yes in Van Der Graaf Generator, v istem letu izdali po dve mojstrovini, medtem ko je v sodobnih časih postala silna redkost. »The Second Brightest Star« je zadnji del folklorno-romantične trilogije, katero so Big Big Train začeli s »Folklore« (2016) in nadaljevali z »Grimspound«, dvema izrazito 'angleškima' dosežkoma, ki poslušalca v ambientalnem smislu popeljeta čez travnate planjave, različne letne čase med katerimi potekajo razni običaji iz bogate angleške folkore in vse tja do zvezd.
»The Second Brightest Star« je v tem oziru popolno nadaljevanje »Grimspound«, saj sta si oba albuma med seboj izjemno podobna, kar pa vsaj za zdaj ne pomeni nič slabega. Samo, da to ne bo postala ustaljena praksa. Poleg osmih novih skladb se na njem nahajata dve epski suiti, »Brooklands Sequence« ter »London Plane Sequence«, ki sta sestavljeni iz reanžiranih delov skladb, katere so izšle na »Folklore« ter »Grimspound«. Nekoliko nenavadna poteza, katero ljubitelji progresivnega rocka ponavadi ne sprejemajo preveč dobro, vendar so Big Big Train svoje 'stare' skladbe kot so »On the Racing Lane«, »Brooklands«, »Turner on the Thames« ter »London Plane«, razširili ter reanžirali tako dobro, in jih združili v dve ločeni epski suiti, da vse skupaj še vedno izpade dovolj zanimivo. Tudi nova dela nikakor 'niso od muh' in so po kakovosti večinoma primerljiva z materialom s prejšnjih dveh albumov. Naslovno delo je popolnoma karakteristična stvaritev sodobnih Big Big Train, ki so pravi mojstri pri združevanju kompleksnosti in melodičnosti. Razen 'starošolskih' simfoprog fines se Big Big Train na njem občasno spogledujejo še s Canterbury sceno, jazz fusionom, folk progom in art rockom.
»Haymaking« je kratki, a okusni inštrumental, kjer je v ospredju razigrana violina edine ženske v bandu, Rachel Hall. Slednja nekoliko ublaži melanholično atmosfero, ki sicer vlada na večini del. Na »Skylon« najbolj navdušijo romantična večglasja v refrenu, katera so v perfektni simbiozi s simfoničnimi aranžmaji. Kitarske harmonije za katere skrbita Dave Gregory in Rikard Sjoblom so vnovič poglavje zase, kar se tiče kreiranja romantičnega in melanholičnega vzdušja. Vselej karizmatični pevec David Longdon, ki s svojo barvo glasu občasno spominja na mlajšo verzijo Garya Brookerja (Procol Harum) in nekoliko tudi na Petra Gabriela (ex-Genesis), pa je tisti ključni član banda, ki vse skupaj poveže v popolno celoto. Njegovo vokalno mojstrstvo se najboljše sliši na krhki, klavirsko usmerjeni baladi »The Passing Window«. Ambientalna lepota sodobnih Big Big Train ne popušča tudi na »The Leaden Stour«, kjer kraljujejo prlelepi simfonični aranžmaji in eterične kitarske harmonije obeh kitarskih mojstrov. Klasičnemu uvodnemu delu sledi zanimiv preobrat v barvito inštrumentalno sekcijo z nabrušenimi pihalnimi aranžmaji in romantični, jazzovski zaključek.
Vsi nepopravljivi romantiki bodo vnovič navdušeni. »The Second Brightest Star«, tretje poglavje Big Big Train folklorne trilogije, v skladateljskem in ambientalnem oziru sicer ne prinaša kakšnih posebnih novosti v primerjavi s prehodnima dosežkom, medtem ko sta oba epa, ključni stvaritvi na tem albumu, sestavljena iz nekaterih reanžiranih »Folklore« in »Grimspound« kompozicij, vendar je vse skupaj tako vrhunsko odigrano in odpeto s takšnim žarom, da se lahko tovrstne 'pomanjkljivosti' nekoliko spregledajo. »The Second Brightest Star« torej nadvse uspešno nadaljuje zgodbo o transformaciji Big Big Train iz obetavnega, vendar obskurnega in kvalitetno nihajočega artrockovskega banda v eno izmed najboljših skupin sodobnega progresivnega rocka. Verjetno si edina originalna člana, Andy Poole in Greg Spawton, nista niti v sanjah predstavljala, da bodo Big Big Train po relativno skromnih začetkih postali tako pomembni predstavniki sodobne angleške progrockovske scene o katerih se dandanes precej več govori kot še pred nekaj leti.
na vrh