Po treh letih se s tretjo ploščo vračajo v naše glasbene loge Vasko Atanasovski Trio! Udarni prostosučni folkrockovski kombo oplemeniten z elementi jazza, pa tudi bluesa in alternativnega rocka.
Trije gradniki, se pravi »gospodar vrtinčenja vetrov« Vasko Atanasovski, nadalje kitarist Dejan Lapanja in bobnar Marjan Stanič, so vseskozi aktivno vpeti v najrazličnejše glasbene projekte in izzive. Spanca ni. Je le polni pogon. Tretji album imenovan »The Scissors« tako (po pričakovanju) ohranja glasbeno vizionarstvo obeh studijskih predhodnikov. Mirne duše lahko ugotovimo, da se trio na novem albumu izpovedno ne razvija nikamor več. Pogonski motor tria ostaja seveda Vasko Atanasovski, ki ga je tudi novi izdelek tako vsepoln, ko izkazuje možakar, skozi solistične domislice pretanjeno prilagodljive vpetosti znotraj variabilno izpovednega formata devetih novih kompozicij, svojo nebrzdano in navihano nrav glasbene ekspresije, to je pihalne veseloigre.
Torej pred nami je še ne album tria, pretežno prežet z vplivi folklore balkanskega melosa, podkovanega tudi s temu primerno vsebino ritmičnih tekstur. Kitara Dejana Lapanje, ki zveni pristno živo in jo vodi odzven toplega žvenketa, gradi največkrat le kuliso ozadja spremljave in dodaja izraznosti izdelka, več kot všečni rockovski element, pri čemer trio v točkah tudi tokrat trio ne obrača hrbta spogledovanju z bluesom ali le »lagodnim rock'n'rollom«.
Glede na to, da označuje spremno besedilo knjižice vse tri glasbenike malodane, kot »glasbene herkule«, prevzemata na albumu Marjan in Dejan vlogo statistov in ostajata v ozadju skozi album, to je v inferiornem položaju. No tudi The Rolling Stones imajo v postavi Darryla Jonesa na bas kitari, čeprav bi lahko basovske linije pri njih igral devetletni učenec glasbene šole, če ne kar sedemletni samouk. Edini res vseskozi polno »raztezni« gradnik albuma je torej Vasko, ki poleg pihanja, uporablja tudi na novem albumu svoj vokal .Ta nosi v sami barvi in načinu interpretacije značaj, ki je kot nalašč rojen za pečanje s sferami alternativnega rocka. Ker uporablja Vasko za to pretežno srbohrvaški jezik, vsebuje ta album retrozvočni značaj novo valovskih, pa tudi punk rockovskih pridobitev podedovanih v času obstoja naše bivše širše skupne domovine, torej izumrlega »Yu-rocka«.
Šegavo, lucidno, neobremenjeno in zaigrano na prvo žogo. V prvem poizkusu in s polnokrvnim užitkom. Solizmi so prikrojeni prvinskosti intiutivnega čuta. Bend ni investiral mnogo časa v samo piljenje aranžmajev točk tega albuma. Odšel je v studio, ko je postavil okvirno ogrodje točk in jih odigral zelo svobodno, neobremenjeno in hitro, če ne kar takoj. Še več. Trio si na novem albumu ni postavil nobenega razvojnega izziva in zato izrazno cepeta na že preverjeni formuli. V smislu artizma je torej obtičal na istem mestu. Zato deluje novi album v tem oziru suhoparno, togo, že znano in okušeno. Navkljub svojemu zbadljivo nagajivemu značaju polnokrvne mere optimizma, kot tudi sami zvočni živosti in pristnosti izvedbe. Vsekakor imponirajo v prvi vrsti najbolj tisti trenutki albuma, ko se bend ukvarja s čisto instrumentalno igro, saj je po večini nosljavo nadležni vokal Vaska povsem pogrešljiv dodatek, ki jemlje zalet možnemu instrumentalnemu razvoju kompozicij, naproti zanimivejšim formam. Vokal je minimaliziran na skoraj enozložno repeticijo dokaj predvidljivega besedišča verzov in deluje tudi pootročeno.
Pri naslednjem albumu si mora trio postaviti izziv, da razširi svoj artistični domet, da poseže po vzgibih oplemenitenja in nadgradnje tako zvoka, kot tudi sloga. Z integracijo novih instrumentov in potezami, ki prinašajo tudi zvočno manipuliranje. To sta močno zaželeni vsebini . Zaželeno je tudi popolno opuščanje vokala, pri čemer se bi skupini odprl dodatni izrazni prostor za instrumentalno igro, rahljanje in razgibavanje aranžmajev, ki je prvi in vodilni garant zanimivosti tega tria. Nasploh, če bi Dejan in Marjan stopila iz senčnih vlog statistov. Če bend v prihodnje ne bo pripravil podlage za ustrezni kreativno artistični zasuk, bo ostal dejansko zanimiv le na svojih koncertnih nastopih, medtem ko bo izrazni značaj prihodnjih avtorskih stvaritev, še naprej neusmiljeno glodal zob suhoparnosti in izrazne predvidljivosti.
Vasko Atanasovski Trio - Good Time:
na vrh