Verjetno ena najbolj priljubljenih zasedb, ki so prispevale k razmahu »sleaze rock« scene v začetku prejšnje dekade Crashdiet, se vračajo s četrtim albumom »The Savage Playground«, drugim z vokalistom Simonom Cruzem kar pomeni, da skupina uspešno odganja mračno kopreno preteklosti, ki se je vila nad njo, od samomora pevca Davea Leparda, do neuspešne zgodbe skupine z njegovo zamenjavo na vokalu H. Olliverjem Twistedom, sicer vokalistom finskih Reckless Love.
Album »Generation Wild«, izdan v letu 2010, je skupini odprl mnogo vrat na prizorišču, ji utrdil status in razširil njen sloves. Da je energija usmerjena v pravi tok, je potrdila že poteza korporativno zlizanega MTVja, da s sporeda umakne prvi single tega albuma - istonaslovno skladbo, svoj "izgovor" za to potezo, pa je našla (oh kako predvidljivo) v obscenih kadrih. Skupina je uspešno odgnala duhove preteklosti tudi z otvoritvenimi nastopi pred Ozzyjem Osbourneom in njihovimi heroji Mötley Crue v jeseni 2010. Temu je sledila izredno uspešna promocija albuma, ki se je pričela konec marca 2011 v Evropi s skupinama Hardcore Superstar ter The 69 Eyes, ki se je kasneje sklenila s ko-headlinersko Britansko turnejo v družbi rojakov Houston.
»The Savage Playground« je novo poglavje glasbene zgodbe, ki je prevzela navdih malopridnosti vzornikov Mötley Crue, Skid Row, Guns N' Roses, Kiss, pa tudi trdoto W.A.S.P, kot izvrstno bero melodije rojakov Europe. Klub temu da ne boste našli ničesar še ne slišanega tudi na »The Savage Playground«, lahko razglasimo novi album za uspešno opravljen zrelostni izpit, s katerim so se Crashdiet obdržali v špici vala sleaze rocka nove dobe.
Tu je tista trivialno predvidljiva drža neposredne grabežljivosti riffovske forme , ki se drži čistih klasično orientiranih linij, kar daje ogromno prostora za plasma melodije tako vokalni interpretaciji, kot tudi strupeno zapeljivim kitarskim ornamentom in soliranju, zato so mojstri švedske rock in metal šole tudi tokrat v prvi plan postavili, po pričakovanju, nov adrenalinsko napetostni kroše, ki v dobri uri igre nikakor ne klecne in ob poslušanju katerega postanejo vsake moške hlače med nogami za nekaj številk premajhne. Vendar pa »The Savage Playground« ne predstavlja Crashdiet več nujno, kot poosebljanje ekscesa velikih party time orgij. Crashdiet so namreč v prvi vrsti izjemni glasbeniki in »The Savage Playground« izkazuje to kvaliteto prvikrat v karieri občutneje. Novega albuma se namreč drži izpostavljena temna atmosfera, ki je poudarjena bolj kot kdajkoli prej, precej več pa je poudarka na gradnji razgibanih aranžmajev v posameznih skladbah.
Že otvoritvena Change the World, kot tudi na sredini Got A Reason dokazujeta, da so Crashdiet dozoreli v smislu poglobljenega aranžiranja, v želji da bi dostavili še več glasbe. Obe nosita namreč izredna srednja instrumentalna dela, kjer motivski obrati pričarajo posledične obrate vzdušja, kar dodaja kontrastno dramatično utež švedskega neoklasicizma v razvoju melodije, v fokusu pa je vseskozi ohranjena centralna figura eksplozivnosti Cruzovega vokala in vokalnih harmonij, ki v napevih dosegajo finalni refrenski krešendo. Ta dualnost doživi absolutno nadgradnjo v poudarjeno mračni Snakes In Paradise, kjer se riffom pridružijo v izhodnem delu orkestralne pasaže godal, ki odzvanjajo celo v namernem pridihu disonance, kar pričara otipljivi občutek, da se nahajamo na albumu pomenljivega imena. Gates Of Babylon, že po naslovu namiguje na to, da je zapeljana v melosu koriščenja arabesk ter dodaja piko na »i« v novodobnem aranžerskem zgoščevanju glasbenih vsebin skupine. Naš življenjski prostor je rondo kvazi-moralizma velike igre kapitala, kjer pod krinko mimikrije »kultiviranosti« opravljamo povsem enake naloge, kot druge vrste v galaksiji. Se hranimo in razmnožujemo. Da obdržimo svojo vrsto, moramo uničevati prostor in druge vrste. Končno samouničenje človeške vrste je torej neizogibno, pa je ugotovil že vrli agent Smith v filmu »Matrica«. Nič kaj rožnata ustvarjalna iztočnica skupine, a časi so takšni in misel o tem aktualna bolj, kot kdajkoli prej.
Seveda prednjačijo trenutki prvinske adrenalinske srbečice rock razvrata, ki je pričakovan in zahtevan od skupine kova Crashdiet. Enega mnogih takšnih je izstopajoče ujela odlična Cocaine Cowboys, ki, kot kompozicija, s svojo kompaktnostjo, melodično grabežljivostjo in izjemnim energetskim izkoristkom, le potrjuje artistično zorenje skupine. Ta skladba je upravičeno izšla v obliki singla že sredi decembra 2012 in pričara prvi vrhunec novega albuma. Če je bila Cocaine Cowboys prva klofuta na lice z leve, je za njo Anarchy njen adekvatni udarec z desne, nekaj AOR gravure pa pričara California. Dinamičnega razvoja albumu nikakor ne zmanjka in v svoji voltaži ne popušča od prve do zadnje sekunde! »The Savage Playground« ostaja v prvem planu torej manifest kreacije izvornega greha. Natanko to kar Crashdiet hočejo in ne nazadnje, kar mi od Crashdiet hočemo!
»The Savage Playground« je album s katerim so Crashdiet maturirali. Bati se nimajo ničesar več, z njim utrjujejo in poglabljajo svoj izrazni značaj, skupina je iskana vse bolj tudi v ZDA, saj je potrdila nove nastope onkraj atlantskega oceana, po tamkajšnjem nedavnem uspešnem klubskem pohajkovanju, v načrtu pa je tudi prva turneja skupine na Japonskem. Vrata na svetovni tron novega »sleaza« za Crashdiet so ob končni konsolidaciji lika skupine, ki jo utrjuje dodatno nov odlični studijski album, torej na stežaj odprta!
na vrh