V zadnjih petih letih je v taboru Behemoth prišlo do kar nekaj sprememb. Sprememb v postavi sicer ni bilo, bolj je odmevalo zdravstveno stanje vodje skupine, Adama 'Nergala' Darskija, ki je avgusta 2010 zbolel za levkemijo in tako je bila na nitki tudi usoda same skupine zaradi samih komplikacij pri Nergalovi bolezni. Na njegovo srečo se je našel darovalec kostnega mozga, ki je Nergala rešil hudega in počasi se je Nergal uspešno postavil na noge.
Najprej so bile opravljene razne turneje, kjer je Nergal potrjeval svoje izboljšano zdravstveno stanje. Za tem je sledil obsežen proces pisanja novega albuma, s katerim naj bi definiral bistvo zasedbe Behemoth. Temu primerno je Nergal izbral preprosti naslov The Satanist. Ko je skupina izdala singel Blow Your Trumpets Gabriel, je dala vedeti, da je spet začela simpatizirat z black metalom ter nekako opustila death metal. A vendar so Behemoth še vedno obdržali epski pridih z vpeljavo raznih drugih glasbil, kot je na primer francoski rog, kar pa ni niti nekaj novega. Klasična glasbila so bila pri Behemoth prisotna že prej.
Z naslednjimi skladbami se tudi pokaže, katero smer je skupina tokrat ubrala. Nergal ni želel več poudarjati tehnično stran skupino, zato so riffi v stilu Nile ipd. preprosto odsotni. Prisotne so predvsem black metalske kitare, kar piha na dušo starim oboževalcem, a tu se vsa situacija zatakne. Behemoth so v svojem black metalskem obdobju (na prvih treh albumih) predstavljali precej inovativnosti samemu black metalu z riffi in pristopom, kar za black metal, ki se je razvil na Norveškem, na splošno ni bilo značilno. Bolj, ko se album bliža koncu, bolj deluje, da je Nergal ubral preveč preverjene tvorbe, s čimer je izgubljen pridih eksperimentiranja in unikatnosti.
Kar moti, so namreč asociacije na mnoge black metalske skupine. S hitrimi skladbami spominja vse skupaj na kakšne Marduk ali celo Dark Funeral zaradi prisotnosti poceni enostrunskih riffov. Malce počasnejše skladbe, ki imajo zaradi masovne produkcije vsekakor epsko komponento pa delujejo kot kopija mogotcev Bathory. S počasno skladbo O Father O Satan O Sun! Nergal in kompanija sicer odlično sklenejo album, a vendar to ne naredi preostanek albuma bolj zanimiv. Behemoth v določenih skladbah delujejo preveč razvlečeni, dober primer tega je skladba In The Absence ov Light, v kateri je prisoten citat iz poljskega filma Ślub, ki je preprosto odveč.
Pri samemu zvoku je moč zaznati, da skupina ni želela zveneti kot vse današnje spolirane skupine, zato je zvok malce bolj umazan. S tem so Behemoth dobili na pristnosti, recimo same orkestracije, nedistorzirani deli in seveda jezni Nergalov vokal izpadejo bolj pristno z black metalskimi kitarami. Določene stvari so na albumu dobro dodelane, kot so recimo solaže. Tudi bas kitara se bolje sliši kot poprej. Bobnanje ekstremneža Inferna je še vedno na nivoju kljub temu, da tokrat ni tako domiselno, poleg tega pa je sam zvok bobnov na čase nerazločen. Vsekakor bi pri številu vpletenih pri produkciji tega albuma pričakoval več.
Behemoth so z The Satanist očitno naredili korak nazaj, kar zna vsekakor starim oboževalcem bolj ustrezati, a s kopiranjem vzorcev uveljavljenih black metal skupin Behemoth izgubljajo na identiteti. Kljub temu so Behemoth poželi s tem albumom veliko uspeha, tako da se lahko pričakuje, da bo skupina nadaljevala s takšnim stilom.
na vrh