Zgodovina rocka priznava zasedbo The Runaways kot prvo žensko rock'n'roll skupino, ki je kljub kratkotrajnemu stažu z uspehom ameriško in svetovno javnost opozorila, da se zna z ustvarjanjem v trših glasbenih vodah spopadati tudi nežnejši spol. Če je bil ženski lik v rocku sedemdesetih prisoten zgolj v obliki lahkotnejših folk/rockerskih likov tipa Joan Baez, so bila The Runaways zagotovo tista dekleta, ki so rockerski svet, poln šopirajočih se moških osebnosti, z adrenalinsko rock'n'roll brco zadele naravnost v mednožje.
Sila pomemben gradnik pri pisanju The Runaways zgodbe je bil Kim Fowley, v tistem času priznan glasbeni producent, skladbopisec in glasbenik. Fowley je med seboj spoznal bobnarko Sandy West in kitaristko Joan Jett, dve osrednji figuri skupine. Pod Fowleyevo botrsko taktirko sta dekleti v mesecih po nastanku našle preostale članice in zgodba se je lahko začela pisati. Najstnice, zbrane iz različnih vetrov, so bile glasbeno popolnoma neizkušene, in tu je nastopila Fowleyeva vloga. V mičnih dekletih, ki so preigravale surov rock'n'roll, je videl zanimivo glasbeno nišo, zato jih je vzgajal kot punčico svojega očesa, pomagal je zgraditi njihovo celostno podobo in jih predstavljal glasbenim vplivnežem. Ob začetkih ustvarjanja avtorske glasbe jim je pripravil besedila in v uvodni fazi tudi sokreiral skladbe, zato ni čudno, da je na prvencu skupine "The Runaways" naveden kot soavtor dobre polovice vseh pesmi.
Dekleta so bila v času izdaje prvenca stare komajda 16 do 17 let, besedila so zato polna najstniško-uporniških tematik o seksu, huliganizmu, kriminalu in kršenju pravil, s katerimi so glasbenice še dodatno razbijale stereotipe o tipičnih najstnicah srednjega razreda ameriške družbe. Podivjana besedila so The Runaways vstavile v bazični rock'n'roll zvok, navit do skrajnih mej poslušljivosti. Poskočna punk-rockerska ritem sekcija je zabeljena z zvokom kitarskega dueta Joan Jett / Lita Ford, dobljen skupek sila elementarnega rocka pa vrhunce doživlja v udarnih, mestoma melodičnih refrenih.
Album otvori energična Cherry Bomb, famozni hit s prepoznavnim jeclanjem v refrenu in močno seksualno konotacijo. Preprosta punk-rockerska koračnica sladke sporočilnosti je bila za dekleta v mesecih po izdaji odskočna deska pri promoviranju po celem svetu, na Japonskem je postala celo velik hit. Motiv neposredne erotike se pojavi tudi v skladbi You Drive Me Wild, za katero je avtorica Joan Jett inspiracijo iskala v bluesovskih vodah delte Mississippija. V osrednjem delu album izgubi na intenzivnosti zvočnega napada na ušesa, zanimiva pa je poskočna različica Velvet Underground skladbe Rock & Roll, ki dokazuje, da je bil spekter na The Runaways vplivajočih glasbenikov zelo širok. Frontmanka Cherrie Curie je s svojo vokalno vlogo spretno operirala, sploh glede na dejstvo, da si je ob zakasnelem prihodu v skupino obetala nekoliko nežnejše ritme in se sprva ni znašla v poskočnem punk'n'rollu. Melodično orentirana vokalistka se je spretno vživela v igrane vloge, v skladbi American Nights se je tako prelevila v žurerko, spet drugič v komadu Lovers v poredno nagajivko. Niz galopirajočih komadov kratke minutaže in sila preprostih kompozicij zaključi sedemminutni ep psihadelično-punkerskih korenin Dead End Justice, v katerem nekaj prostora za poigravanje dobi celo kitaristka Lita Ford, kasnejša uspešna solo izvajalka.
Prvenec "The Runaways" po glasbeni plati ponuja solidno sprehajanje po punk-rockerskih ritmih, bolj kot njegova glasbena vsebina pa ga za velikega v svetu rocka postavlja dejstvo, da so z njim na prvi pogled nedolžne najstnice dokazale, da svet težkih, adrenalinskih ritmov ni izključno moško poslanstvo. Mentor in producent Kim Fowley je dobro unovčil svoja poznantva in glasbenicam našel mesto pri veliki založbi Mercury, s pomočjo katere se je album na rodni ameriški grudi ob izdaji znašel celo med 200 najbolje prodajanimi, kar je bilo za kvintet v glasbenem svetu popolnoma zelenih glasbenic brez kančka dvoma lep uspeh.
na vrh