Arch Enemy so v prvih petih letih svojega obstoja izdali tri odlične albume - Black Earth (1996), Stigmata (1998) in Burning Bridges (1999) - na katerih je v vlogi vokalist krulil Johan Liiva. Začetke Arch Enemy so odlikovale spektakularne kitarske vragolije kitarskega dvojca, bratov Michaela in Christopherja Amotta, nalezljivi, mogočni in melodični riffi, ter agresiven thrasherski vokal Liive. Po izdaji live albuma "Burning Japa Live 1999" so Johana iz benda odpustili, za uradni razlog pa navedli nezadovoljive vokalne predstave v živo. Na Johanovo mesto je stopila vokalistka Angela Gossow, ki je do sedaj z bendom posnela štiri albume in že ob prihodu v bend navdušila z brutalnim vokalom in neizprosnimi nastopi v živo. Mnogo fenov je želelo slišati kako bi zvenele skladbe Liiva ere odpete na Angelin način in drobce tega smo lahko slišali na koncertih, sedaj pa lahko to končno slišimo tudi na studijski plošči. Če se za hip ozremo na seznam skladb lahko vidimo, da so nam Arch Enemy s prvih treh plošč namenili le 12 komadov, plus nov komad The Root of All Evil, ki pa je le skupek zvočnih efektov, služi le kot uvod in k sami podobi albuma ne prinese prav nič. Od preostalih dvanajstih je Demoniality inštrumentalna skladba, ki sama po sebi ni nič revolucionarnega. The Root of All Evil tako izgleda kot da so Arch Enemy le nekoliko ošvrknili začetke svoje kariere - z albuma Black Earth ponudijo 4 komade, s Stigmate 3, z Burning Bridges pa 5 komadov. Vsekakor bi se lahko zgledovali po Iced Earth in njihovem kompilacijskem posnetku Days of Purgatory, ki je prava biblija glede tega kako predelati oz. ponovno posneti stare skladbe z novim vokalistom. Vsekakor bi si želel slišati vsaj še Fields of Desolation, Black Earth, Tears of the Dead in Angelclaw, a poglejmo kaj so nam Arch Enemy pač pripravili. Hitro se opazi, da so kitare uglašene nekoliko višje, predvsem zaradi višjega vokala Angele Gossow, a so v originalni "drop D" uglasitvi zvenelo mnogo bolje, komadom pa so dodale temačnejšo atmosfero in se bolje skladale z Johanovim vokalom. Čeprav je produkcija zares izboljšana, za miks pa je poskrbela briljantni producent Andy Sneap se občasno vseeno zazdi kot da bi, predvsem solažam, manjkalo duše in občutka. So pa zato bobni posneti veliko bolje in v ozadju udarjajo zares mogočno. Jedro spora okrog Arch Enemy pa je bil vedno vokal, pa naj gre za Liivo ali Angelo, nekaterim je bolj všče prvi, nekaterim drugi. Čeprav se je Angela že večkrat dokazala, predvsem z odlično opravljenim vokalnim delom na zadnji studijski plošči, Rise of the Tyrant (predvsem zaradi bolj naravnega vokala, saj je na preteklih izdajah vokal uničevala množica efektov in sprocesiran, umeten zvok), je tokrat vokal spet črna pika albuma. Vokal večinoma zveni monotono, umetno, najhuje pa je, da unili energijo, ki jo je v te komade vnesel Liiva. Občasno se Angela sicer izkaže (Silverwing), a kljub mnogim kritikam na Johanov račun, je komadom vnesel dušo in veliko energije, kar Angeli žal spodleti.
The Root of All Evil prinaša močno izboljšan zvok, ki mestoma zveni mogočno, rušilno in tudi živo. A celokupno je plošča veliko razočaranje nečesa kar je obetalo veliko. Za boljši vpogled v Arch Enemy Liiva ero tako raje prisluhnite remastriranim izdajam prvih treh plošč, komadom s tega albuma pa vseeno dajte priložnost v živo, saj tako zvenijo mnogo, mnogo boljše.
na vrh