Lepo je v današnjih časih naleteti na nove obraze izvirne rock 'n' roll pregrehe in razvrata. Nasploh, če skupina prihaja iz Velike Britanije, za katero vemo, da je danes ena od generatorjev v naprej zrežiranih kratkoživih zgodb o komercialnem uspehu, za kar si izposoja lepe fante in punce, ki pa kasneje dokažejo da je bolje, da ostanejo pri svojem jutranjem krožniku mlečnega zdroba, kot pri kreiranju magije imenovane rock 'n' roll!
Voodoo Vegas so razvratni novodobni rock 'n' roll puntarji. Sedemdeseta so dala na eni strani AC/DC, na drugi strani Lynnyrd Skynnyrd, na tretji punk, potem pa so prišla osemdeseta in prvi, ki so silno učinkovito te vsebine povezali v sebi lastno mineštro, so bili Guns N' Roses. Ti so tako svet rocka enkrat več obrnili na glavo. V pozitivnem smislu seveda. Za Voodoo Vegas lahko mirne duše trdimo da posedujejo v svoji izrazni esenci elemente poprej naštetega.
Že dolgo ni bilo prvenca, ki bi izžareval takšno rock 'n' roll pristnost, takšno nepotvorjenost in v prvi meri veliko slo po izražanju tistega za kar bije glasbeniku srce. Pogum in iskrenost! Čeprav smo ugotovili, da vzbuja glasba na prvencu »The Rise Of Jimmy Silver« nemalo vzporednic z likom in delom nekaterih pionirjev rocka, pa je od prvega trenutka jasno, da je pred nami skupina, ki izraža izredno zagrizenost in strogo zazrtost v delo, ki ga opravlja. Zato odzvanja album od prve do zadnje sekunde pristno kar se da. Voodoo Vegas pa neglede na to, da trkajo na vrat retro nostalgije zlatih dni rock 'n' rolla, ne igrajo na preverjeno uspešno karto »prodajanje parodije«, po vzoru The Darkness ali Steel Panther. To so fantje (in kitaristka Maryl, da smo natančni) pustili ob strani.
Album je od glave do pete našobljeni rockovski šrapnel, ki se uživa lahko le glasno! Izpostavil bom le odklone albuma oziroma trenutke njegove najbolj zanimive artistične zabele. Uvodna King Without A Crown je posrečen sotrk elementov Gusn N' Roses in AC/DC. V sebi nosi integrirano ostrino punkovskega pobalinstva, ki jaše na elementarno nasršenem rock 'n' roll riffu. Vreščavi, eksplozivno dominantni in s svojo prodornostjo predvsem invazivni vokal poln »bad ass« energije in energije razvrata pevca Lawrencea Casea, prevzema v svoji pridigi hipoma. Vokal zadržuje ob sicer nasršeno živi produkciji izredno avtoritativnost. Lawrence je izreden poveljnik v studiu. Pa tudi izven. Skupina je to potrdila že v lanskem letu s številnimi s koncerti po stari celini. V sklopu le teh je odpirala koncertne večere pred takšnimi izvajalci, kot so Uriah Heep, Glenn Hughes, The Wildhearts in Gilby Clarke, kar pomeni da so Voodoo Vegas že v samem začetku prepričali mnoge ljudi pomembnih položajev, ki držijo v nitkah kolesje glasbene industrije. Le tej se v energiji in komponistični podobi močno približa tudi zaključna skladba Jimmy Silver. Skladba No More povzema v refrenu punkovsko energijo. V refrenski napev se je prihulil »Clash-icizem«, ki ga je moč povezati z refrenom skladbe I Fought The Wall, pa čeprav pripada skladba v izvirniku zasedbi The Crickets. A je ta skladba, ki so jo ob The Clash, predelali med drugim tudi Dead Kennedys in The Stray Cats, sploh na svetovnem poligonu punk scene tako priljubljen favorit, kot je med zdrgnjenimi hard rockerji Smoke On The Watrer. In del te energije se je prelil v refren Voodoo Vegass skladbe No More. Lahko rečemo skladba z enim najbolj karizmatičnih refrenov albuma! What I Pay v kombinaciji akustičnega uvodnega dela na kitari, tamburina, seveda popolne bluesovske zazrtosti, zlasti pa po solaži na slide kitari vzbuja nekaj Lynnyrd Skynnyrd sentimenta. Mary Jane izziva skladba Mary Jane tisto erotogeno vročičnost rock 'n' rol principa, dobro prepoznano za Guns N' Roses. Temu pa se ne izogne niti pol-baladna Lost In Confusion, ki so ji Voodoo Vegas vtkali prelep vodilni motiv, ki učinkovito drži skupaj kompozicijo. Ferry Song je zna biti spomin na pijančevski evangelij na eni izmed morskih prog med Švedsko in Dansko, gre pa silno zabavno skladbo znova polno strupenega rockovsko razvratnega naboja, ki jo podžiga mestoma integracija orglic in honky tonk piana, kar bodo predobro prepoznali ljubitelji The Rolling Stones!
To je skupna, ki za npostaviti komad, da ta polno učinkuje v bistvu svoje sporočilnosti! Hipoma vas posrka s svojim resnicoljubnim značajem nepopustljivega uporništva. Vsega česar se loteva, se loteva z veliko strastjo in predano zavzetostjo. Album »The Rise Of Jimmy Silver« poseduje pravšnjo mero komponistične razgibanosti znotraj sicer prepoznavne vsebine kateri so temelje položili pionirji rocka še v sedemdesetih in je album, ki zategadelj učinkuje retro nostalgično. Obenem pa je prav ta omenjena pristnost s katero pristopa skupina do svojega dela, tista esencialna vsebina, ki generira iskrenost skrbno prepakirane rock 'n' roll embalaže, s tem vred pa tudi tisto najpomembnejše. Neminljivost magije rocka, kar je za mlade skupine danes na žalost vse bolj redka vrlina!
na vrh