Vsake zgodbe je enkrat konec. Naj po senzacionalističnem uvodu nekoliko umirim žogico. Accept so veterani metala, to ve vsak. Po nekaj letih mirovanja, so se reaktivirali leta 2008 in to brez Uda Dirkschneiderja v postavi, kar mnogi ljubitelji skupine še danes težko prebolevajo. Do leta 2014 so tako znova oživljeni Accept nanizali tri izvrstne studijske albume, pri čemer pa ostaja tej seriji album »Blood of the Nations« (2010), vseeno poglavje zase. Nenehno koncertiranje po globusu in snemanje novega materiala, je sprva botrovalo k temu, da sta se od skupine zaradi silno natrpanega urnika, v letu 2015 poslovila bobnar Stefan Schwarzmann in pa kultni »Restless And Wild« kitarist Herman Frank. Baltes in Hoffmann sta tako, kot edina še originalna člana današnjih Accept, rekrutirala v svoje vrste do tega dne skorajda neznanega bobnarja Chrisa Williamsa ter »izgubljenega (in najdenega) sina nemškega tevtonskega metala« Uwe Lulisa (ex-Grave Digger). Ta bend je tako ustvaril v krepostnem obdobju poldrugega leta skupnega ustvarjanja novi studijski dosežek naslovljen, kot »The Rise of Chaos«.
Accept so od nekdaj sloveli po svojem mojstrstvu minimaliziranja. To pomeni, da so od nekdaj nadvse spretno rokovali z aksiomom »manj je več« ter od njega vselej znali izvleči optimum. Tudi na »The Rise of Chaos« se tega pridno držijo in skladbe so vse od prve, do zadnje, prežete s prvinskim Accept sentimentom in dobro znano kulturo komponiranja ter kreativnim »nagonom«. Vseeno je moč skleniti, da je album »The Rise of Chaos« prvi v seriji štirih »Mark Tornillo« albumov, ki ga pesti pomanjkanje konkretnih izpovednih idej oziroma idejna skrhanost ter »obledelost«. Vsekakor daje novi album lahko zavajajoč občutek izvrstnosti, če ne poznaš prejšnjih treh albumov, kar vseeno pomeni, da posedujejo Accept toliko rutine in prekaljenosti, da pač, če že govorimo o povprečnosti, s slabim izdelkom ne morejo postreči. Čeprav je Hoffmann v enem izmed nedavnih intervjujev zatrdil, da je novi album ustvarjen popolnoma po istem kalupu, kot pretekli trije, kar pomeni, da sta ga napisala Hoffmann in Baltes, ob sodelovanju s Tornillom in so Accept znova snemali v Nashvilleu, zvok albuma pa masterizirali v Angliji, pod budno taktirko Andyja Sneapa, daje tisti album občutek, da na njem ni skladb, ki bi ostale v spominu, ki bi poslušalcu trajno zlezle pod kožo in bi mu kitarske fraze novih skladb veselo odzvanjale v glavi, kadarkoli bi si jih želel požvižgavati.
Večina kompozicij je v refrenskih napevih znova pretkano opremljena z gromovitimi moško zborovskimi napevi, ki razpoloženjsko dopolnjujejo Tornillovo kričanje, prav tako Hoffmannove solaže in prehodni okraski nemalokrat znova opominjajo na neo-klasicistično glasbeno obtesanost tega kitarista, ki tudi tokrat išče kreativni navdih v delih velikanov klasične glasbe. Tudi besedila delujejo večkrat izpuhtelo in površno, kar ni težko izluščiti že ob napevih uvodne Die By The Sword, ali kasneje v skladbi What's Done Is Done. Čeprav je to album prave tevtonske obtesanosti, kot ga kreira le šola Accept metala, manjka albumu več privlačnosti, zapomnljivosti in pečatnosti. Kakšen komad tipa Teuthonic Terror, Shadow Soldiers, Dying Breed, Pandemic ali Stalingrad. Tudi v produkcijskem smislu, pa čeprav se doktrina v tem ni spremenila niti za ped, nove skladbe ne udarjajo s takšno močjo , kot glavnina pečatnih riffov ustvarjenih na preteklih treh albumih. Tako na uho Sneapova produkcija celo »vara« in deluje mehkeje, kot bi želeli in kot so nas Accept v preteklosti navadili. Preprosto zaradi tipa kompozicij.
Nemara nekaj kreativne pavze, ne bi škodovalo skupini. Accept so v zrelih letih namreč izjemno aktivni, nemara celo bolj kot kdajkoli prej, če ne že kar preveč aktivni. Sedaj ponujajo torej že svoj četrti studijski album zapovrstjo, ki so ga nanizali po letu 2010. Poleg je treba prišteti še izdajo koncertnega CDja in DVDja ter kopico turnej in koncertov skupine, kar pomeni, da imajo Accept v zrelih letih resnično polno zabasan urnik. Tak zagon starost metala je res zavidanja vreden in to odtehta vse. Tako bodo tudi skladbe albuma »The Rise of Chaos« delale v koncertnem repertoarju novih nastopov povsem dostojno družbo klasikam skupine, pa čeprav kot povedano, tokrat novi album ne prinaša takšne grabežljivosti in izpovedne moči, kot pretekli trije ter se, ob svoji rutinski kvaliteti, posledično nekoliko lovi v povprečju.
Accept - The Rise Of Chaos (uradni video):
na vrh