»The Revölution By Night« je bil deveti studijski album ameriških težko rockerskih imenitnežev Blue Öyster Cult. Neustavljivi 'agentje v črnem' so z njim nameravali dopolniti nepričakovani uspeh mojstrskega predhodnika »Fire of Unknown Origin« (1981), vendar se jim velike ambicije po komercialni plati niso popolnoma posrečile, saj navkljub intenzivnemu predvajanju obeh nepozabnih hitov, »Take Me Away« in »Shooting Shark«, prek številnih radijskih postaj na domačih tleh album ni doživel zlate naklade. No, s tem pa si člani legendarne skupine niti niso pretirano belili glav, saj je po artistični plati tudi ta studijski izdelek predstavljal popolno zmagoslavje pretkano strukturiranih kompozicij, kjer se antemični napevi kopajo v tradicionalni BÖC konspirativni atmosferi ter so obenem podkrepljeni z inteligentnimi besedili in vrhunsko produkcijo za katero je tokrat poskrbel sloviti Bruce Fairbairn (Yes, Bon Jovi, AC/DC, Chicago, Van Halen itd).
Slogovno je »The Revölution By Night« nadaljeval na »Fire of Unknown Origin« začrtano zvokovno usmeritev križanja trdo rockerskih in pop elementov s tem, da so kompleksne sintetizatorske linije tokrat dobile še pomembnejšo vlogo kot prej. Omeniti velja, da se je prvič po letu 1971 pripetila sprememba v klasični postavi skupine, saj je bil bobnar Albert Bouchard odpuščen že sredi prejšnje turneje. Za bobnarskim stolčkom ga je zamenjal Rick Downey, bivši svetlobni tehnik banda, kateri je bil zgolj začasna rešitev, saj jih je zapustil že po koncu koncertne turneje.
O izjemni kakovostni ravni »The Revölution By Night« lepo priča že uvodni AOR zimzelen »Take Me Away«, plod skupnega skladateljskega sodelovanja med ritem kitaristom/pevcem Ericom Bloomom in kanadskim rock glasbenikom Aldom Novo, kateri je tu pomagal prispevati tudi nekatere kitarske in klaviaturske delnice. Ta čudovita stvaritev ima vse atribute brezčasne BÖC klasike; v ospredju so mogočna kitarska fraza, ultra melodičen refren in skrivnostni Bloomov vokal z besedilom o pristankih NLP-jev ter bližnjih srečanjih z možmi v črnem. Glavni kitarist/pevec Donald 'Buck Dharma' Roeser se medtem z naslado pozabava z duhovito solažo ob kateri ne ostane ravnodušen noben ljubitelj kitarskih herojev. »Eyes On Fire« je mogočna power balada z melodramatičnim klavirskim uvodom in epskim napevom v vnovični Bloomovi režiji ob katerem gredo zaradi ambientalne intenzivnosti mravljinci z lahkoto svoj sprehod po hrbtu. Interakcija med obema kitaristoma je vnovič pravcati balzam za ušesa, medtem ko simfonične teksture v ozadju posrbijo za izdatno dozo super dramatične atmosfere.
Futuristični antem »Shooting Shark«, ki se kopa v morju šelesteče-subtilnih sintetizatorskih linij in kateremu ritem narekuje Buckov vselej izrazito eterični vokal, je, tudi po zaslugi pogostega predvajanja spremljevalnega video spota na MTV-ju, postal velik radijski hit. Čudovito nostalgična atmosfera je podkrepljena z inteligentnima solažama na saksofonu in kitari ter vrsto harmoničnih okraskov na relaciji sintetizatorjev in kitar, kar je glaven razlog, da iz nje nastane ena najbolj čarobnih BÖC klasik vseh časov. Za programiranje izbornih sintetizatorskih tekstur ni poskrbel nihče drug kot legendarni klaviaturist Larry Fast (ex-Peter Gabriel, Nektar, Synergy), medtem ko je bas linije posebej za to klasiko odigral cenjeni priložnostni glasbenik Randy Jackson. Ljubezensko besedilo je bilo navdahnjeno po pesmi stare BÖC sodelavke Patti Smith, katera je bila tedaj še vedno poročena s klaviaturistom Allenom Lainerjem. Tudi »Veins« epski trdi rocker z občasnimi AOR kapricami ohranja kakovost albuma na izjemno visoki ravni za kar poskrbi še ena odlična Buckova vokalna predstava, medtem ko glavna kitara ob podpori nepričakovanih ritmičnih zasukov kot za stavo 'žge' skozi mogočne klaviaturske linije.
»Shadow Of California«, kateremu vokalno poveljuje večni 'nergač' Bloom ima, kot pove že njegov naslov, precej mračno atmosfero in konspirativno besedilo o skrivnostni kalifornijski avtocesti, kjer se ponoči dogajajo »čudne stvari«. Vse to poteka v družbi režečih kitarskih pasaž in stopnjujočih se ritmov, hkrati pa je v besedilu večkrat poudarjen tudi naslov albuma. Vrhunec te zanimive kompozicije predstavlja njen mogočen refren, podkrepljen z večglasji, medtem ko si v kratkem inštrumentalnem delu privoščijo celo nekaj improvizacij. Mračno razpoloženje ohranja tudi 'motoristično' naravnani »Feel The Thunder«, kjer kraljujejo mogočni simfonični aranžmaji in peklenske kitarske pasaže ob neobičajno navitem ritmu, medtem ko se gospod Bloom vnovič priduša nad (pre)dolgo prikritimi skrivnostmi ter hkrati poskrbi za mogočen refren, ki občasno zveni kot poziv na težko metalsko revolucijo ob zvokih grmenja.
»Let Go« je socialno angažirani rock'n'roller, s skandirajočim refrenom v Bloomovi domeni, ki slogovno ne paše najboljše v celotno zvočno podobo albuma ter hkrati vsebuje kar nekaj slogovnih povezav z »Dominance And Submission«, se pravi tipične 'party' skladbe, ki je v prvi vrsti namenjena angažiranju koncertne publike in kjer mračna komponenta večnih agentov v črnem začasno odpove v korist golega zabavljaštva. Pravzaprav je resen kandidat za najslabšo skladbo v povesti skupine. Z »Dragon Lady« se standard albuma spet krepko dvigne. Prav neverjetno je kako Buck s svojim eteričnim vokalom vedno znova poskrbi za nostalgično magijo, medtem ko, kljub začetnim 'zadržkom', člani skupine sčasoma izgradijo hipnotično melodijo, ki se kar šibi od potentnih kitarskih pasaž in neukročenih bobnarskih prehodov. Zaključek albuma, »Light Years Of Love«, kjer vlogo glavnega pevca prevzame basist Joe Bouchard, je izvrstno strukturirana ljubezenska balada z nostalgičnim refrenom in mogočnimi sintetizatorskimi linijami v ozadju.
»The Revölution By Night« je vseboval vse zaščitne zvočne manire neprekosljivih agentov v črnem in dodatno mero aranžerske sofisticiranosti na račun merodajne vsebnosti šelestečih sintetizatorskih tekstur, kar je le še okrepilo njihovo privlačnost za vse častilce AOR-u naklonjenih radijskih postaj. Na njem se na vsakem koraku lahko občuti, da so Blue Öyster Cult še vedno uživali ob nebrzdanem eksperimentiranju z za tiste čase inovativno sintetizatorsko tehnologijo in stalnemu zvokovnem nadgrajevanju svojega izjemnega skladateljskega izrazoslovja in vizionarstva, kar jim je skozi leta prineslo zaslužen naslov vrhovnih avtoritet ameriške težko rockerske scene.
na vrh