Tudi znameniti bivši Iron Maiden »vriskač« Blaze Bayley, ne popušča. Roko na srce, brez njegove pristnosti na rock'n'roll in metal zemljevidu, bi bil svet mnogo bolj dolgočasen. Mož ostaja v svojih dejanjih še naprej strahovito zagrizen in osredotočen. Tako močno osredotočen, da mu ta novo najdena ambicioznost prinaša več škode, kot koristi, saj vse njegove ideje in vizionarstvo, ki jih želi realizirati na novih izdelkih, pač prekašajo njegove sposobnosti. A tu se moram malo ustaviti. Kdor pozna uvodne tri studijske albume v Bayleyevo samostojno kariero in k temu prišteje izjemna »The Man Who Would Not Die« ter »Promise And Terror«, ve da zna ta glasbenik postreči z velikim mojstrstvom.
No to mojstrstvo je v zadnji dekadi Bayleyeve kariere prevečkrat odsotno. Pa ne zato, ker Blaze slučajno ne bi zmogel ali znal ter ne imel ob sebi podpore izvrstne ekipe spremljevalnih glasbenikov (predhodnik "Endure And Survive" mu je lepše uspel), pač pa preprosto zato, ker želi Bayley na vsak način dostaviti vedno »nekoliko drugačen« album od predhodnika. V iskanju te drugačnost, pa se mu potem stvari malo zakomplicirajo. Tako ostaja še naprej zakoličeno jasno, da je Bayley najboljši le takrat, kadar sledi 100% svojim komponističnim podvigom še iz časa Iron Maiden ter prvi eri svoje samostojne kariere.
Res, da je novi album »The Redemption of William Black« zadnji del znanstveno fantastične trilogije »Infinite Entanglement«, se pravi je zaključni del koncepta in potrebuje zato nekaj več pretanjenosti in premišljenosti, pa vodi sledenje konceptu v nov »eksperimentalni« odklon. Bayley je namreč veliko močnejši, ko se ukvarja z osebno izpovednostjo. Takrat, ko je najbolj udaren. Najbolj jezen, razžaloščen, poklapan, utesnjen. Takrat dosegajo njegovi izdelki tudi pravi prijem mračnosti in »metalske pogube«! Torej. Bolje je, da kopira samega sebe in svoja dela, ki jih je ustvaril z Iron Maiden, kot da se predaja glasbenemu eksperimentiranju (vključno z vokalnimi dueti, preobilnemu zatekanju k akustičnim pasažam itn…)
»The Redemeption of William Black« je sicer zgleden album, ki pa podobno, kot njegovi predhodniki, pušča grenak priokus, da bi bil lahko znatno boljši. Nasploh potrdita to dejstvo sama otvoritev in sklepni del albuma. Prav otvoritvena Redeemer in sklepna Eagle Spirit sta namreč najboljša trenutka novega albuma. Redeemer je udarna in navita otvoritev, nezadržni juriš in seveda spominja na tisto kar je komponiral Bayley z Iron Maiden, prav tako pa to velja za mini ep Eagle Spirit. Prvi je oddaljeni Man on the Edge, drugi pa oddaljeni The Clansman. Vse vmes je na trenutke silno obetavno, vse prevečkrat, pa zavoljo eksperimentiranja, zapada v povprečnost. Bayleyev vokal je silno specifičen in mož se bo moral končno sprijazniti s tem, da mu sleherno vokalno okolje ne more ustrezati, pri doseganju optimalne vokalne predstave. Bayley se tako v skladu s konceptom zateka znova k skoraj narativnim napevom, kjer je spremljava instrumentov skoraj nična. In ti trenutki sekajo pretočnost izdelku. Odvzemajo mu udarnost, se pravi naboj in ne nazadnje (žal) tudi okusnejšo poslušljivost To pa tudi na »The Redemeption of William Black« ni nobeno novo odkritje, pač pa element komponiranja , ki se ga zadnja leta mož krčevito oklepa, ob tem pa, v smislu doseganja doslednosti in koherence, trpita atmosferični in udarni naboj novih izdelkov.
Ekipa, ki spremlja Bayleya je izvrstna in mož lahko iz kvalitet, ki mu tako stojijo na razpolago, iztrži iz takšne ekipe znatno več, kot mu trenutno uspeva. Appleton je fantastičen soler, izredno pretkano okrašuje riffe z okrasnimi harmonijami postavljenimi v terce. Mož ima izreden občutek. A bi lahko v malo drugačnem glasbenem okolju Bayley iz njegovih kitarski hvrlin, pač iztisnil še več. Počakajmo torej na naslednji album, za katerega upajmo, da ne bo konceptualiziran in da bo Bayley na njem znova postregel s čistokrvno rabo osnovnega aksioma "svete preproščine komponiranja".
na vrh