Bonfire: The Räuber

Po albumu "Double X" (2006), silno lepem "come back" albumu glede na "Free" (2003), so se odločili fantje, da je napočil čas za nekaj povsem novega. K temu jih je pritegnil sam teater iz njihovega "rodnega" Ingolstadta, saj so fante vprašali, če so za akcijo in Bonfire uglasbitev prve evropske melodrame "Die Räuber", ki jo je spisal Friedrich Schiller in pripoveduje zgodbo o dveh bratih Karlu in Frantzu. Medtem, ko je Karl svobodnjaške narave, predstavlja nekakšno nemško različico Robina Hooda, za povrhu še dobrega videza, pa je njegov brat pravo nasprotje, kar izvira iz same vzgoje, saj je njun oče Maximillian že v samem začetku delal razlike med njima, glede očetovske ljubezni. Frantz je zato hladen, racionalen lik, s potlačenimi čustvi, gre mu le za moč in denar. "The Räuber" je kritika takratne nemške družbe.

Kaj porečete na to? Hard rock skupina s konceptualnim albumom. Čudno, ne? Vsekakor pa imajo vso legitimno pravico, tudi če uglasbijo novo reklamo za Ciciban čeveljčke. Pravzaprav je hard rock bendu težje oživeti skozi uglasbitev vzdušje neke zgodbe. Seveda je odvisno od zgodbe in "intelekta" same skupine, a vseeno so tu v prednosti progresivni rock in progresivni metal bendi. Tudi Bonfire so tako sprva mislili in zavpili skupaj v en glas: "Sovražimo teater!" Vendar pa se je zgodilo, da so se poistovetili s konceptom in ga tako uglasbili skozi 14. skladb! Istovetenje je bilo celo tako močno, da sta dve izmed njih spesnjeni v nemškem jeziku. Če prištejemo še uvodni instrumental The Räuber in četrti po vrsti The Oath, jih tako pravih skladb za analizo standardnih 10.

Hja zgodba mora imeti neko celoto. Očitno je pri materialu, to, da kar ni šlo na lep način, so spravili skupaj na silo. Neverjetno je kako je nemščina ne prikladna za rock glasbo! Tudi Blut Und Todt ter Lass Die Toten Schlafen, sta neugodna za vokal Clausa Lessmana, saj njegovemu obubožanemu glasu, ki je danes zreducirano striktno na opešano grgranje skozi nos, če smem biti rahlo nesramen, zmanjšuje dodatno prostor za manever v iskanju melodije, ki jo mora vokal prinesti v hard rock. Trdi "R"? Grozljivka. Poleg tega se v refrenih obeh nemških skladb pridruži še petje spremljevalnih vokalov in človek dobi občutek, da je z njim tolpa blaznih hobitov, ki se ga skupaj nažirajo v kakšni nemški pivnici ter mašijo usta s pivskimi klobasami…

Album je nehote razdeljen v dva kakovostna dela. V prvem so Bonfire še upravičeno tisti pravi kleni hard rock vojščaki in album skozi jurišnici Bells Of Freedom ter Refugee Of Fate povsem opravičuje njihove kakovostne standarde. Love Don't Lie je posrečena balada, ki jo nasledi še ena izmed svetlih točk albuma Black Night, kjer fantje kreirajo bombastično atmosfero. Problem nastane v drugem delu, se pravi v redosledju skladb od Hip Hip Horray do Father's Return. Medtem ko je Hip Hip Horray zasnovana na način, kateremu manjka le še drobec, da bi se z njim poistovetili The Dubliners, pa atmosfera povsem uplahne skozi povprečni baladi Do You Still Love Me in Let Me Be Your Water. K sreči vrne upanje na album skladba The Good Die Young. Pravi Bonfire rocker, klasično zasnovan, rojen za koncertna norenja množic. Kravji zvonec, srednje hitri tempo, koketirajoči plazovi izdelanega rifanja čezenj in grabežljiv refren. V nadaljevanju koncepta sta tu še Time, z zelo klišejskim motivom, povsem neizrazna skladba, neštetokrat prepisana, a z zanimivo Zillerjevo "slide" solažo in pa zaključno mašilo v Father's Return", ki ga spremlja "strašljivo" grmenje, dež in preostali zvoki brundanja, ki nekako v rokah vselej vedrih in nasmejanih Bonfire, v risanju dramatičnosti zvodeni.

Že lepo, da se gospodje zrelih let odločajo o novih glasbenih izzivih. A "The Räuber" je daleč stran od predhodnika "Double X" (2006). Je nek vmesni eksperiment, s komaj polovico pravih Bonfire skladb, ki jih pričakujemo od tako renomiranega benda in ga bomo zato hitro pozabili v čakanju na njihov novi klasični hard rock album. Očitno je, da so fantje zelo hitro delali na materialu za koncept, da ideja o izbiri koncepta ni zrasla na njihovem zeljniku ter žal album dokazuje tudi to, da so za nizanje mnogoterih vzdušij Bonfire (vsaj kar se tiče tega izbranega koncepta, če ne morda v splošnem) silno netalentirani fantje. "The Räuber" je album resnično samo za največje ljubitelje Bonfire. Ostali, pa si raje zavrtite "Don't Touch The Light" (1986), "Ready 4 Reaction" (1987) ali "Point Black" (1989) in čakajte na novi album skupine.