Konec sedemdesetih, ko je bil dostop in pretok informacij precej manj intenziven kot dandanes ni bilo nič nenavadnega, če so bili številni glasbeni ljubitelji pošteno presenečeni, ko je njihov najljubši izvajalec povsem nenapovedano izdal novo ploščo, še posebno, če se je to zgodilo potem, ko so že vsi mislili, da je band končal s svojimi delovanjem. Takšno presenečenje so doživeli marsikateri privrženci progrockovskih velikanov Van Der Graaf Generator. Konec leta 1976, po izidu sijajnega albuma »World Record« in odhodu orglista Hugha Batona, kar je pomenilo (začasen) konec njihove klasične zasedbe, so bili številni prepričani, da je zgodba o eni izmed najbolj vizionarskih rock skupin preteklega stoletja za vekomaj končana.
Člani Van Der Graaf Generator pa medtem niso 'vrgli puške v koruzo', saj so se pod skrajšanim imenom 'Van Der Graaf' lotili pisanja nove glasbe. Namesto Bantona je v band prispel violinist Graham Smith (ex-String Driven Thing), ki je s svojimi srboritimi godalnimi aranžmaji poskrbel za še eno nadvse zanimivo zvokovno evolucijo teh večnih glasbenih eksperimentalistov. Obenem se je v band vrnil 'stari znanec', (žal že pokojni) basist Nic Potter, ki je kot član VDGG nazadnje pustil svoj pečat na albumu »H To He, Who Am The Only One« (1970). S svojimi temperamentnimi baskitarskimi linijami je solidno nadomestil običajni prispevek Bantonovih bas pedal. Potterja in Smitha je v band povabil neuradni VDGG poglavar, kultni pevec/glavni skladatelj/kitarist Peter Hammill, potem ko sta se oba izkazala na njegovem solo albumu »Over« (1977).
Na začetku snovanja novega materiala, ki je končno fazo doživel v obliki studijskega albuma »The Quiet Zone/The Pleasure Dome«, je sodeloval tudi karizmatični pihalist David Jackson, vendar je slednji kmalu ugotovil, da se brez Bantona s svojimi saksofoni in flavto nikakor ne more vklopiti v spremenjeni zvočni kolaž. Jacksonov nepričakovani odhod je bil hud udarec za Hammilla, Potterja, Smitha in bobnarskega mogočnika Guya Evansa, vendar jim je obenem omogočil, da so lahko Van Der Graaf popeljali na še nekatera prej neraziskana zvokovna področja. »The Quiet Zone/The Pleasure Dome«, ki vsebuje tudi zgodnje prvine novega vala, je bil slogovno bližje nekaterim Hammillovim solo izdelkom iz tega obdobja, saj je vseboval kompaktnejše skladbe z bolj neposredno noto kot po navadi, obenem pa je na njih prevladovala brezkompromisna udarnost s katero so bili VDGG od nekdaj trdno povezani.
Lahko bi se reklo, da je v primerjavi z večino njihovih preteklih, precej bolj nepredvidljivih, kaotičnih, mračnih in improvizacijsko obarvanih dosežkov »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« že skorajda napol pop album, vendar bi bilo to nekoliko krivično, saj je prepoznavna, 'postapokaliptična' VDGG esenca še vedno tu. Pevski gromovnik Hammill med opevanjem svojih futurističnih vizij ni bil nič manj ogorčen nad pogubi zapisanim človeštvom, obenem pa je s svojo vselej živahno električno kitaro relativno dobro nadomestil Jacksonove pihalne prispevke.
Dobro so se odrezali tudi njegovi trije pajdaši, kar še posebno velja za Smithovo violino, katera je na tem albumu odlično nadomestila sicer nenadomestljive Bantonove orglarske mojstrovine. Hammillova besedila so, kot običajno, naphana s futurističnimi vizijami 'krasnega novega sveta', kateremu vladajo odtujenost, razčlovečenost, pohlep in apatija. Skorajda neverjetno je, kako je ta vizionarski glasbeni umetnik videl kakšen bo naš svet čez približno trideset let, kar je med svojim petjem posredoval na precej neizprosen način.
Album se odpre z energično skladbo »Lizard Play«, ki vsebuje veliko akustične kitare, jazzovsko obarvane bobnarske stampede in razigrane violinske pasaže, medtem ko Peter navdušuje s svojim specifičnim pevskim kameleonstvom. »The Habit Of The Broken Heart« se ponaša z odrezavo improvizatoriko na relaciji med kitaro in violino, medtem ko je v ospredju relativno subtilen aranžma, tako da gre za ravno pravo mešanico nebrzdanega eksperimentiranja in melodične dostopnosti. »The Siren Song« in »Last Frame«, kjer Petrov melanholični vokal spremljajo presunljivi klavirski oziroma violinski aranžmaji, sta precej introspektivno obarvani, vendar še vedno nadvse energični skladbi ter obenem nekoliko spominjata na določene Hammillove solo dosežke iz tega obdobja.
Prelestna balada »The Wave« počiva na subtilnih, simfoničnih aranžmajih, medtem ko se gospod Hammill izkaže z 'angelskim' pevskim pristopom s čimer lepo zapolni skrivnostno atmosfero. Bombastično-epska skovanka »Cat's Eye/Yellow Fever (Running)« nedvomno predstavlja enega izmed vrhuncev albuma, saj tu postapokaliptični titani streljajo z vsemi kanoni, kar še posebno velja za Smithove violinske vragolije, ki se odlično dopolnjujejo z razdraženimi kitarskimi pasažami ter borbenimi bobnarskimi krošeji. Mojstra Hammilla, ki se tu spusti naravnost v osrčje pekla, spet 'trga od besa', saj je sredi vsesplošne apokalipse že do grla sit razno raznih verskih mazačev.
»The Sphinx in the Face«, kompaktnejši dosežek, vsebuje neobičajen, nekoliko funky ritmični utrip, Jacksonov saksofon ter pohvale vredne Potterjeve baskitarske improvizacije. Futuristična mineštra »Chemical World« je precej bolj kaotična in nepredvidljiva stvaritev z vrsto improvizacijskih poletov, medtem ko se mojster Hammill med valovanjem številnih grotesknih zvokov pozabava tudi z vokoderjem. »The Sphinx Returns«, kratek zaključek albuma, vsebuje nekoliko reanžirani, dramatični »The Sphinx in the Face« motiv.
Posebno pozornost na ponovni izdaji albuma iz leta 2005 si zaslužijo tudi vse tri bonus skladbe. Prva izmed njih, »Door«, je nadvse udarna kompozicija s številnimi razdraženimi kitarskimi pasažami ter čudaškimi zvočnimi efekti nad katerimi zmagoslavno poveljuje besneči pevski gromovnik. Melanholični inštrumental »Ship of Fools«, ki je izšel kot B stran singla »Cat's Eye«, vsebuje prelep simfonični aranžma, medtem ko demo verzija skladbe »The Wave« vsebuje precej bolj umazan, skorajda 'punkoiden' zvok, zaradi česar Hammillov pevski srd izpade še bolj preteče.
Van Der Graaf so leta 1977 resda delovali brez dveh izmed svojih štirih ključnih 'generatorjev', pa vendarle so še vedno prevajali dovolj energije, da so z »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« ustvarili še en odličen dosežek, ki se je na pozitiven, inovativen način razlikoval od njihovih preteklih mojstrovin. Van Der Graaf so se leta 1977 odpravili na turnejo, kjer jih je kasneje, kot gostujoči, koncertni član, spremljal tudi čelist Charles Dickie. Leta 1978 se je v band na splošno presenečenje vrnil David Jackson ter z njimi nastopil na dveh (zaključnih) koncertih v prestižnem londonskem klubu Marquee. Ta dva nastopa sta bila zaznamovana na dvojnem koncertnem albumu »Vital« (1978), ki je predstavljal labodji spev Van Der Graaf inkarnacije te legendarne skupine. Hammill se je po letu 1978 posvetil samostojni karieri, pri čemer so mu občasno pomagali tudi njegovi (nekdanji) VDGG pajdaši, predvsem Evans, Jackson in Potter. Ljubitelji VDGG so morali čakati vse do leta 2005, ko se je klasična postava naposled vrnila z novim studijskim albumom »Present«.
na vrh