Anarchy-X: The Queensryche Tribute

Še eni zanimivi fantje iz Italije, to pot v vlogi preigravanja velikih art metalcev Queensryche. Za kaj takega je potreben pogum, o tehničnem znanju ni treba izgubljati besed, kaj šele o denarju, ki ga moraš vložit, da ti instrumenti v studiu ali na odru nekako "Queensrychovsko" pokajo in vlečejo. Vse to je samoumevno. Težava je seveda vokal v takšnem "tribute to" bendu. No Max Bastasi Geoffu Tateu na videz ni prav nič podoben, ima pa izredno srečo, da njegov vokal v registrih, ki naredijo Tatea tako posebnega in unikatnega pevca, dejansko uspe ujeti pravo barvo in intonacijo Tatea. Smisel obstoja in delovanja Anarchy-X je s tem dejansko opravičen.

Barva glasu je eno, izrazna moč in eksplozivnost, pa drugo. Vokal ekspresivno ne more doseči Geoffa Tatea. V višjih do najvišjih registrih postane tanek, porozen in prenos moči v najvišje linije iz srednjih, je njegova šibkejša točka. Kot že omenjeno, ga rešuje zelo podobna barva glasu originalu. Melodično se z artikulacijo dostojno približuje originalu, vendar pa ne skriva kar nekaj težav, ki nastajajo pri petju angleščine. To je sicer klasična hiba italijanskih skupin. Rad pogoltne kak samoglasnik, včasih je moteče narobno naglaševanje, hkrati s tem pa se odmika ustvarjena melodija, stran od originala Geoffa Tatea (in s tem skupine Queensryche). Neverjetno je kako pravzaprav v silno težavni Queen Of The Ryche, vokal uspe srečno preplezati težavnostne stopnje navidez nedotakljivega Geoffa Tatea. Seveda ob upoštevanju naštetih kritičnih opazk, vendar te v celokupnem seštevku dobrega in slabega nikakor niso pogubne za končno podobo Anarchy–X.

Instrumentalni del skupine je prevzetno naštudiral Queensryche repertoar. V rokah Anarchy-X je čvrsta zlasti Damaged, izvedbeno najlažja skladba izbranega repertoarja. Predvsem zažigajo v otvoritveni Walk In The Shadows (seveda je produkcija daleč stran originalu), drznosti pa fantje ne skrivajo tudi s tem, ko so se lotili skladbe Suite Sister Mary. Integracija ženskega vokala je tu neizbežna in dialog med Maxom in Valerio povsem zadrži zahtevane kriterije. Seveda ta ep ne uspeva ujeti srhljivega vzdušja originalu, pogrešati je bogatejše aranžmaje ozadja klaviatur in v taistem ozadju večje kontraste zborovske vokalne spremljave. No tudi v Silent Lucidity so fantje kanček pregrobi in pravega ravnovesja med kitarami in ozadjem znova ni. Kitare rinejo v ospredje.

Vse je stvar denarja. To niso več osemdeseta, ne začetek devetdesetih. Časi se spreminjajo, denar v mainstream rocku, gre drugam. Če so ga imeli za stvaritev svojega veličastnega opusa Queensryche, ga Anarchy-X za njegovo popolno kopiranje pač nimajo. No brez Queensryche, pa tudi Anarchy X ne bi bilo. In še nekaj je. Kopija ne sme biti boljša od originala. In ni. Je pa zelo dobra. Seveda z "low budgetom", kako daleč ne sežeš, vendar pa v primeru Anarchy-X vedite, da imamo opravka s sila posrečeno skupino, ki zna povsem kompetentno približati in oživeti originale. Instrumentalno so zelo močni. Vokal je bil seveda to pot jedro analize, a tako to gre pri vseh "tribute to" bendih. Uspel poizkus za Anarchy-X.