Nedavno tega je prišel David Coverdale na idejo, da posveti album skupini Deep Purple. Ideja ni neumestna. Bend si pravzaprav podaljša kreativni avtorski premor in se loti zabavne predelave rockovskih klasik. Obenem ni zanemarljivo, da hkrati s tem posveča Coverdale ta album tudi samemu sebi, saj je bil del Deep Purple postave. In predelave se nanašajo prav na vse tri albume na katerih je Coverdale pel pri Deep Purple. Nič več, nič manj.
Vrabci na strehi žvrgole, da Coverdale že vrsto let ne more doseči vokalne magije nekdanjih dni. To je treba vzeti v zakup. Njegov vokal je žal iztrošen in dotrajan. Vendar pa si vrli mož s tem nikakor ne beli glave. Je pretkan lisjak in zna v studiu tovrstne zagate še kako spretno maskirati. Album so posneli Whitesnake v kanček spremenjeni postavi glede na album »Forevermore« (2011). Kitarista Douga Aldricha je nadomestil Joel Hoekstra, ki je v ekipo prispel iz vrst west coast/AOR veteranov Night Ranger.
Material poka od napetih mišic. Gre za album »zmetaliziranih« Deep Purple, glede na Coverdaleovo glasbeno filozofijo, ki jo goji nekje od »Good To Be Bad« albuma dalje. Coverdaleov vokal je večkrat ustrezno »ugreznjen« v varno zavetje harmoniziranih spremljevalnih vokalov, večkrat pa so posamezne vokalne linije nadomeščene kar z linijami, ki jih odigrajo kitare. Linije, ki jih v izvirniku poje Glenn Hughes, so našle na tem albumu silno spretno nadomestilo, zelo verjetno pa jih je tako mojstrsko povzel za ta album prav basist Michael Devin, ki nikdar ni skrival velikih pevskih talentov. Kitarske solaže so namerno drugače zaigrane, glede na Blackmoreove izvirnike. To je dobro iz več razlogov. Bistveno je že samo to, da Beach in Hoekstra solirata »sama sebe« torej to, da v solažah puščata svoj avtorski pečat. Po drugi plati pa Whitesnake ne more prav nihče v galaksiji očitati »šlamparije« pri zasledovanju Blackmoreovih izvirnikov, ker tega na albumu ni. Whitesnake so tu izvedli »obvoz spretne poenostavitve«. Verjetno je Coverdale v štartu vedel, da si lahko pri tempolomi vse zobe. Najprej, ni ga junaka na planetu, ki bi lahko sproduciral zvočni približek znamenitemu ječanju Blackmoreovega Stratocasterja, še manj pa možakarja z magičnim dotikom, ki bi se lahko na ped približal edinstvenim solističnim interpretacijam »črnega moža«. Temu so se torej Whitesnake na albumu mojstrsko izognili in prav ničesar jim v tem oziru ne gre očitati. Hoekstra in Beach sta fantastična kitarska stroja. Z igro uročita slehernega ljubitelja neslutenih kitarskih vragolij in akrobacij, ki jim v srednjih instrumentalnih pasažah ni videti konca. Prav tako si skupina ni drznila »brskati« po Hammond zvoku edinstvenega Jona Lorda, kar velja šteti še za eno zelo premišljeno in pametno potezo, ki so jo ubrali Whitesnake pri poenostavitvi aranžiranja, ki je sledilo aksiomoma: »Prilagojeno kopiraj detajle« oziroma »striktno kopiraj le nosilne motive skladb«.
Večina skladb je doživela tudi konkretno prearanžiranje. Veliko je novo dodanih aranžmajev, ki jih izvirniki nimajo (takoj na to vas opozori že You Fool No One), nekatere stvari so skrajšane, nekatere odvzete, nekatere na novo dodane. To je zelo dobro, saj so si fantje v procesu snemanja dopustili lepo mero kreativnosti, osvežitev pa stoji povsem kredibilno, saj izžareva Coverdaleovo glasbeno vizijo, za katero stoji ime Whitesnake v novem obdobju. Kar se Coverdaleovega vokala tiče pokaže ta svoje šibkosti že takoj v uvodni Burn, kasneje pa ga zelo spretno maskirajo že omenjeni elementi opisani v enem od gornjih odstavkov te recenzije.
»The Purple Album« je predstavljal za Coverdalea in druščino vrsto velike zabave v studiu. Glede na to, da skupina ni bila obremenjena z iskanjem kreativnega navdiha, saj ni ustvarjala avtorskega materiala, je ta album nastajal v silno sproščenem in lagodnem ozračju. In to tudi izžareva. Whitesnake so spretno opravili z navidezno težkim zalogajem. Zadeve so premišljeno poenostavili, prilagodili aranžmaje, tako da so jim dali celo nekaj kreativno osvežilnih novosti. Gre torej za ostro navit, pravzaprav kar »zmetaliziran« skupek Deep Purple skladb, pristnega odtisa glasbene esence Whitesnake novih časov.
na vrh