Angleški simfoprogrockovski pionirji The Moody Blues so zvokovno tranzicijo v osemdeseta izpeljali relativno uspešno, pri čemer jim je gotovo veliko pomagalo dejstvo, da so bili že od nekdaj skupina z močnim melodičnim pečatom in smislom za pisanje velikih radijskih uspešnic. »The Present« je bil njihov enajsti studijski album in obenem drugi s klaviaturistom Patrickom Morazom (ex-Yes, Refugee). Prekaljeni prog veterani so na »The Present« poskušali nadaljevati zmagovito zvočno in skladateljsko formulo s komercialno uspešnega predhodnika »Long Distance Voyager« (1981), zato so temu primerno priredili tudi razpored skladb.
Radiu najbolj prijazne skladbe, katere je napisal in odpel pevec/kitarist Justin Hayward se nahajajo na začetku albuma, na sredini prevladujejo prav tako komercialno naravnane stvaritve pevca/bas kitarista Johna Lodgea, medtem ko se oba dosežka pevca/flavtista Raya Thomasa nahajata šele čisto na koncu. Poleg »Going Nowhere«, za katero je zaslužen bobnar Graeme Edge, sta med redkimi skladbami na albumu, ki po strukturi in ambientu spominjajo na klasične, simfoprogrockovske The Moody Blues, saj je bil »The Present« skorajda popolni preobrat v melodični rock z občasnimi elementi novega vala.
Album je navrgel tri manjše hite, »Blue World«, »Sitting at the Wheel« in »Running Water«, tako da so bili Moodyi eden izmed redkih kolketivov iz zlate ere progresivnega rocka, ki so popularnost uspeli ohraniti tudi v osemdesetih, čeprav vsi niso bili navdušeni nad bolj komercialno in trendom časa prilagojeno usmeritvijo. Odlično aranžirani »Blue World«, njihov do danes poslednji britanski hit, skorajda bolj kot na enega izmed najpomembnejših in najboljših predstavnikov simfoproga spominja na kakšen dosežek številnih zanimivih novovalovskih skupin tistega časa. Tu med nalezljivimi refreni vladajo minimalistične sintetizatorske teksture, ki lepo pletejo skrivnosten ambient, medtem ko je Haywardov vokal odlično prestal tranzicijo v osemdeseta. Njegova občasno nekoliko 'jamrajoča' barva glasu namreč vsebuje določene sorodnosti s Simonom Le Bonom (Duran Duran), tako da ni presenetljivo, da je Moodyem uspelo prepričati tudi pripadnike nove, 'MTV' generacije poslušalcev.
»Meet Me Halfway« je še ena izrazito melodična pop skladba z novovalovskim aranžerskim pristopom, ki je Morazu tedaj očitno močno sedel, medtem ko imenitne vokalne harmonije posledično poskrbijo za razvoj pozitivistične atmosfere. »Sitting At The Wheel«, kjer se za mikrofonom znajde basist Lodge, je precej generični hibrid med melodičnim rockom in boogie rockom. Kljub temu, da je odigran na vrhunski ravni in vsebuje nalezljiv refren, za seboj pusti precejšnjo ambientalno praznino. Nekoliko več aranžerske sofisticiranosti in klasičnega The Moody Blues pečata vsebuje »Going Nowhere«, katerega je napisal in odpel bobnar Edge. Pri večglasjih so mu pomagali vsi trije glavni pevci, se pravi Hayward, Lodge in Thomas, Ironično, gre za enega izmed najboljših trenutkov na albumu, kjer se lahko občuti tista prvinska duša tega legendarnega banda, pa še Hayward in Moraz navdušita z dobrima solažama na električni kitari oziroma na sintetizatorju.
»Hole In The World« je soliden inštrumental, ki ima več skupnega z novim valom kot simfprogom, čeprav je Moraz na sintetizatorju položil nekaj lepih orkestralnih tekstur. »Under My Feet« je še en izrazito komercialno usmerjeni melodični/pop rocker z Lodgejevim glavnim vokalom, nostalgičnimi večglasji in subtilnimi kitarskimi pasažami. Skupni rezultat je eterična in razgibana atmosfera, katero dodatno popestrijo vmesni saksofonski aranžmaji in melanholična, zaključna kitarska solaža. »It's Cold Outside of Your Heart« je aranžersko sila predvidljiva in nekoliko generična ljubezenska balada z neutolažljivim Haywardom v vlogi glavnega pevca, ki za seboj ne pusti nobene globlje ambientalne impresije. »Running Water«, tretji single in manjši hit s tega albuma, je še ena precej pocukrana ljubezenska balada z orkestralnim zaledjem, medtem ko Hayward v vlogi 'viteza zlomljenega srca' postane že kar preveč predvidljiv.
Še sreča, da flavtist/pevec Thomas reši zaključek albuma. Najprej s kratko, a zabavno pastoralno uverturo »I Am«, kjer vlada njegova navihana flavta, potem pa še s »Sorry«, ki spada med redke skladbe na albumu, kjer se spet prebudi duša klasičnih The Moody Blues, čeprav določeni zvočni segmenti, predvsem vokalne harmonije, potegnejo tudi na Electric Light Orchestra. Thomas je bil 'po rangu' šele tretji pevcev v bandu, saj njegova barva glasu ni tako dobro ustrezala tedanjim glasbenim trendom. Ne glede na manj pomemben pevski status je odlično opravil svoje poslanstvo ter ob pomoči večglasij in živahnih simfoničnih aranžmajev poskrbel za lep zaključek albuma.
The Moody Blues so na začetku osemdesetih popolnoma zabredli v pop rock, kar jim je tedaj več kot ustrezalo, čeprav so pri tem žrtvovali pomemben del artistične samobitnosti. Med poslušanjem »The Present« se vseskozi ni moč znebiti občutka, da jim je postalo bolj pomembno ohranjanje stika s tem kar se je v tisti eri predvajalo na radijskih valovih kot pa sledenje 'lastnemu srcu'. O nekdanjih precej bolj domiselnih ter duhovitih skladateljskih in aranžerskih idejah na albumu skorajda ni 'ne duha, ne sluha', čeprav je res, da se Moodyi po odhodu originalnega klaviaturista/pevca Mika Pinderja leta 1978 nikoli več niso uspeli vrniti na nekdanjo artistično raven.
na vrh