King Crimson: The Power To Believe

V nebo dvigujoče se sive stolpnice, visoko kontaminirano ozračje zaradi katerega morajo ljudje nositi posebne dihalne maske, smrdljive izparine, tako zgoščen promet da se avti še komajda lahko gibljejo med seboj, zmutirani novorojenčki, katerim je za preživetje potrebno dovajati umetno dihanje, na vsakem koraku stoječi vojaki z volčjaki krvavordečih oči na povodcih, kateri budno nadzirajo gibanje za dobičkom se stalno pehajočih brezglavih množic ter zvočniki iz katerih vsakodnevno odmevajo navodila Velikega brata.

Nadaljevanje Orwellove klasike "1984"? Opis bližnje, zelo verjetne prihodnosti? Ne eno, ne drugo, temveč oris vizualne podobe in vsesplošnega glasbenega vzdušja "The Power To Believe", trinajstega studijskega albuma progresivno rockovskih legend King Crimson, zelo resnega kandidata za naslov enega najboljših in najbolj vplivnih progresivno rockovskih albumov iz prvega desetletja tega shizoidnega 21. stoletja (če se poigram z imenom ene izmed njihovih klasik). Ko se je že zdelo, da bo legendarna skupina le še stežka uglasbila kaj pretresljivo svežega v svoji vlogi večnih glasbenih inovatorjev so s tem albumom ponovno obrnili na glavo vse predstave o tem, kako naj bi vsaj približno zvenel povprečni King Crimson album in prečrtali tisto nenapisano pravilo, da je čas vse bolj neusmiljen do svežine skupin, katerih člani se (večinoma) že približujejo šestemu desetletju svojega življenja. Na "The Power To Believe" King Crimson zvenijo bolj vitalno in dokazovanja željno kot pa marsikatera sodobna skupina, ne glede na žanr. Kdor bi jih prvič odkril s tem albumom bi lahko zlahka pomislil, da gre za kak sodoben prog rockovski ali alternativno/prog metalski band, ne pa za začetnike na novo prebujajočega se progresivnega rocka, ki se vse bolj bližajo svoji štirideseti obletnici. Medtem pa dolgoletni privrženci ne bi smeli biti preveč presenečeni nad tem dejstvom, saj bi lahko za skoraj sleheren njihov album rekel, da ne gre za isto, temveč za neko drugo ali novo skupino. "The Power To Believe" je torej samo še en nadaljnji, logičen korak v nenehnem razvoju teh legend iz časov, ko se je glasba še delala s srcem in dušo.

Robert Fripp, ekscentrični kitarski mojster in dolgoletni vodja skupine, je v navezi s svojim dolgoletnim prvim pribočnikom Adrianom Belewom, kitaristom in pevcem, za nekaj časa uspel sestaviti stabilno zasedbo, ki je obstala za dva zaporedna albuma, kar je za njihovo dotedanjo tradicijo nedvomno predstavljalo nezanemarljiv dosežek. King Crimson so v novo tisočletje zakorakali kot trden kvartet glasbenih veteranov. V tej postavi sta tudi oba mlajša (mlajša v primerjavi s prej omenjenima trdoživima starinama) mojstra svojih inštrumentov, Trey Gunn na Warr kitari (podoben inštrument kot Chapman stick le, da je še bolj prilagojen uporabi tehnike tejpinga) in bobnar Pat Mastelotto s svojo masivno, a obenem dinamično tehniko bobnanja, dobila veliko prostora za svoje ritmične "vragolije" tako, da vzdihov za povratek Tonya Levina in Billa Bruforda skorajda ni bilo več. Čeprav Fripp trdno neguje svoj sloves velikega diktatorja, ki ima vse niti pod nadzorom, po mojem nikoli ne bi prišel tako daleč brez pomoči svojih ameriških pajdašev. Prav dokazovanja željni ritmični duet je to zasedbo naredil za še eno popolnoma unikatno poglavje v njihovi zgodovini.

Sicer pa je ta zasedba potrdila svojo vrednost že na zelo dobrem predhodnem albumu "The ConstruKction Of Light" (2000), kateri po večini ni prejel preveč laskavih kritik, saj je večino kritikov motilo spogledovanje z zvokom nekaterih preteklih klasik. V te nesmiselne zadeve se ne mislim spuščati, vsak ima pač svoj okus, a dejstvo je, da je bil "The Power To Believe" tudi med dolgoletnimi privrženci precej boljše sprejet album kot predhodnik in po mojem povsem zasluženo. Glavni vzroki za to večjo priljubljenost v marsičem tičijo v nekoliko bolj poudarjenih alternativno metalskih elementih, čeprav je tako kot na vsakem njihovem dotedanjem albumu, na njem najti izjemno pisano paleto različnih zvokov; od avantgarde, metala, ambientalne glasbe do korejske etno glasbe. Tu pa je najti tudi vse njihove tradicionalne odlike: visoka kompleksnost večine kompozicij, nenavadni ritmični načini, številne variacije in nepredvidljivost posameznih motivov, sarkastična in surealistična Adejeva besedila ter večinoma mračno postapokaliptično vzdušje. Prej omenjeni, poudarjeno trši zvok od predhodnika, ki je na mesta že skorajda metalski in se po ostrini z lahkoto lahko postavi ob bok albumu "Red" (1974) v vlogi njihovega najtršega albuma dotlej, pa je tisti, ki po mojem dela ta album tako privlačen tudi za tiste, ki ne sodijo med njihove tradicionalne privržence in se po večini še niso niti rodili, ko se je skupina prvič pojavila. Slednje je po svoje pozitivno, saj se je tako krog njihovih ljubiteljev še razširil, še posebno po skupni turneji z ameriškimi alter metalci Tool, ki je sledila izidu tega albuma. Simpatiziranje z metalskimi zvoki so sicer pokazali že na več predhodnih albumih. Fripp je že po stvaritvi pradavne klasike "21 Century Schizoid Man" izjavil, da od zdaj naprej nikoli več ne namerava igrati metala, a se je potem moral še večkrat ugrizniti v jezik. Verjetno pa bi se mu kar želodec obrnil, če bi zvedel koliko prog metalcev ga danes šteje med svoje heroje.

Nekaj k temu bolj "popularnemu" zvoku gotovo prispeva tudi odlična, moderno zveneča produkcija. Ne glede na te moderne tendence pa so na album povrnili tudi nekaj že skoraj pozabljenih elementov iz svoje zgodovine. Tako kot na legendarni mojstrovini "In The Wake Of Poseidon" (1970) se tudi na tem albumu na začetku in na koncu nahaja a capella, kratka narativno usmerjena povezovalna skladba, ki obenem daje albumu nek občutek koncepta. In čeprav "The Power To Beleive" uradno ni konceptualni album (tako kot, presenetljivo, noben album v njihovi preteklosti) za neko rdečo nit skrbijo stvaritve pod imenom "The Power To Believe", ki vzdržujejo mračno postapokaliptično, v prvem odstavku recenzije opisano vzdušje.

Po kratki uvodni a capelli "The Power To Believe I: A Capella", ki je kratek, skozi efekt napeljan Adrianov vokalni haiku o povrnitvi vere in kateri služi za "ogrevanje", nastopi pravcati peklenski marš. Nabrušeni inštrumental "Level Five", ki je brez dvoma eno izmed najbolj udarnih del v njihovi zgodovini, poslušalca prerešeta s svojimi številnimi poliritmi, agresivnimi kitarskimi pasažami in avantgardnimi efekti. Obenem ustvari neko skorajda klavstrofobično vzdušje, ki osebno povedano deluje nekako tako kot, da bi se z dvigalom peljali navzdol, naravnost v peti krog močno industrializiranega pekla. Medtem, ko se sekajo specifične kitarske linije obeh kitaristov, dramatični bobnarski prehodi in našobljena linija basa iz sekunde, se iz sekunde v sekundo menjajo raztreseni ritmi. Zlobno zveneče, poltonske kitarske pasaže in izmenjavanje posameznih kitarskih solaž, ne pričajo samo o izjemni tehnični podkovanosti obeh kitaristov, temveč ju obenem postavijo tudi v vlogi ključnih tvorcev kataklizmičnega vzdušja. Kot so to storili že kar nekajkrat v svoji preteklosti tudi tu poskrbijo za dramatično spremembo vzdušja. Po uvodnem "udarcu" namreč sledi prelepa romantična balada "Eyes Wide Open", kjer lahko ponovno občudujemo Adrianove vokalne sposobnosti, predvsem njegovo specifično barvo glasu, ki ima na tem mestu možnost, da s svojo subtilnostjo zlahka hipnotizira. Tudi posamezne subtilne kitarske linije in bogato valovanje Frippovih soundscapov ustvarijo izjemno romantično magijo ter dodajo nek kanček nostalgije. Po mojem ena izmed njihovih najboljših balad sploh, ki je tudi najbolj optimistično in lahkotno obarvana skladba na celotnem albumu in verjetno edina stvaritev na njem, katero lahko brez opaznih posledic na glas posluša tudi celotna družina skupaj z babico in dedkom.

Že z naslednjo kompozicijo je tega konec in skupina se vrne v svoj "domači" postapokaliptični svet dihalnih mask in čustvenih implantov. Naelektreni inštrumental "Elektrik", kateri vsebuje krajši, skrivnostno obarvani uvod na kitarskih efektih, je učinkovit povratek na realna tla. Ob njem si ni težko predstavljati vrtoglave vožnje skozi električno centralo, katero so preplavili pobesneli mutanti. V trenutku, ko znotraj vpade dramatičen, skoraj paranoičen kitarski rif in nastopi stacatto ritem, skupina spet plove po močnih avantgardnih notah. Številna hitra izmenjavanja ritmov, vrtoglave kitarske pasaže in melanholični kitarski efekti so glavne odlike te odlične kompozicije. Udaren prehod na Adejevi kitari in delo bobnov jemlje dih medtem, ko je zaključno srečevanje obeh kitarskih linij za vse prste oblizat. Kdor je mojster je pač mojster. Po krajšem uvodu na Frippovih soundscapih, ki zvenijo kot šumenje vetra, sledi alternativno metalsko obarvana poslastica "Facts Of Life", ki je prav gotovo eden izmed vrhuncev albuma in še eden zvokovni težkokategornik. Umirjeni uvod, kar naenkrat prerežejo udarni in po presledkih ponavljajoči se bobnarski zamahi. Nakar vpade agresivne kitarski rif in skozi efekt zamazan Adrianov vokal, kateri poje groteskno besedilo o "šestih milijonih mravelj, katere se vsak dan plazijo po pladnju" (odlična metafora za človeški vsakdanjik in brezglavo množico, ki se drži vsakodnevne rutine). V tej skladbi je vse, kar navduši tako tradicionalne kot sveže privržence; številni poliritmi, raztresene kitarske linije, pobesnela kitarske solaža in odličen sarkastičen refren, ki je inteligentni posmeh današnji razvrednoteni družbi. Prav nič ne pretiravam, če jo označim za še eno Crimson klasiko. Neposredno zatem sledi ambientalno obarvani inštrumental "The Power To Believe II", kjer v uvodu kraljujejo Frippovi soundscapi ter številni elektronski efekti. Vmes se izmenjavajo karakteristične Adrianove kitarske pasaže. V nadaljevanju vpade tudi orientalsko obarvani ambientalni vložek na bambusovih palčkah, zvončkih in tolkalih, ki je v nekoliko drugačni obliki pod imenom "Shoganai" izšel tudi na mini albumu "Happy With What You Have To Be Happy With" (2002). Znotraj te sekcije vpade še Adrianov haiku z začetka albuma ter bogata plast soundscapov. To še poveča čudovito ambientalno vzdušje, ki lahko zamaknjenega poslušalca ponese vse do nebes. Teh ambientalnih variacij so pač sposobni samo King Crimson in morda še peščica skupin, ki lahko iz minute v minuto poslušalca ponesejo iz pekla v nebesa in obratno.

Temačni inštrumental "Dangerous Curves" je eno izmed najbolj kompleksnih del na albumu, kar pomeni, da gre tudi za eno izmed zvočno najglobljih del na njem. Po uvodnem zvoku soundscapov, ki spominjajo na zvok melotrona nastopi ambientalno obarvana plast zvočnih valovanj, napeto ritmično stopnjevanje, posebni efekti ter številni elektronski vzorci. To je spet eno izmed tistih del, ki ponudi odgovor, kako bo v naslednjih nekaj letih približno zvenela večina modernih (prog) rock skupin na čelu z odličniki kot so Porcupine Tree, ki so do tedaj ustvarili kar nekaj zvočno sorodnih ambientalno in elektronsko obarvanih del, a nikakor tako zlovešče zvenečih. Sledi še eno alternativno metalsko "vroče železo", do konca razbeljeni "Happy With What You Have To Be Happy With", edino delo na albumu, ki bi morda celo imelo kakšno možnost komercialnega uspeha. Ta alter/prog metal eksperiment je eno najtrših ter najbolj kontroverznih del v njihovi zgodovini, ki se kar šibi pod težo poltonsko obarvanih kitarskih pasaž in Adrianovega namerno pobalinsko obarvanega vokala. Besedilo je odlično in je še en posmeh vsesplošni apatiji moderne družbe. Vsi dolgoletni privrženci nad njim najbrž ne bodo preveč navdušeni medtem, ko zame predstavlja še enega izmed vrhuncev albuma. "The Power To Believe III" se odpre z otvoritvenim Adrianovem haikujem in čudovito plastjo soundscapov, katero občasno na agresiven način sekajo bobnarski zamahi. Nakar sledi razdražena in zategnjena linija Adejeve kitare, številni mogočni bobnarski prehodi ter besnenje Gunnove Warr kitare. Vse skupaj se postopno popolnoma umiri in nepričakovano zaključi. Zaključna "The Power To Believe IV: Coda" je simbolična a capella na Frippovih soundscapih in tu se še enkrat ponovi tisti Adejev haiku o "povrnitvi vere", katerega si lahko poljubno interpretirate; ali kot eno izmed redkih liričnih ljubezenskih hvalnic v njihovi povesti ali kot samo še en sarkazem več.

"The Power To Believe" je v mojih očeh in ušesih nesporna mojstrovina, eden najboljših albumov v zgodovini skupine in eden najboljših progresivno rockovskih albumov iz začetka novega stoletja. Z njim so King Crimson (ponovno) dokazali zakaj so zelo verjetno še edini izvorni progresivno rockovski band, ki je še vedno progresiven v pravem pomenu te besede. Album bi postavil na visoko mesto celo v primerjavi z njihovo celotno diskografijo, ki zame ne vsebuje niti enega ponesrečenega trenutka, temveč skorajda same mojstrovine. Prav nič ne bom pretiraval, če zapišem, da glavni utemeljitelji progresivnega rocka tudi po izidu "The Power To Believe" ostajajo najbolj progresivna skupina "stare garde" tudi v novem stoletju. King Crimson so s tem albumom povrnili vero, da nekatere glasbene "dinozavre" še nikakor ne gre odpisati ter da se bodo morali njihovi številni učenci še marsičesa naučiti preden si bodo lahko resnično prislužili pridevnik "progresiven". Če bi me nekdo pobaral, katera skupina je še danes poosebljenje progresivnega rocka bi bil odgovor povsem preprost. In če bi me kdo vprašal, kakšna bo prihodnost inteligentne, navdihujoče, ustvarjalne in eksperimentalne glasbe v naslednjih desetih letih, bi mu zavrtel kar tole mojstrovino.