Prihaja "zeleni mož". Prihaja v miru. Prihaja, da bi rešil Zemljo, katere se je polastila viroza imenovana "Človeštvo"! Prihaja, da bi delil ljubezen. Utopično, mar ne? Filmsko? Neskončnokrat prodano. Kakorkoli. Vibracija je pozitivna, čemu bi ji sarkastično torej obračali hrbet? Osrednji motiv Wishbone Ash albuma je to pot pridiga "zelenega jezika". Rdeči planet za figuro zelenega mesije, naj bi ponazarjal globalno ogrevanje, v ozadju je morska gladina kritično dvignjena, katastrofalne poplave so na vidiku, elise vetrne elektrarne na naslovnici, pa po Powellovih besedah simbolizirajo križanje planeta.
Postava je za novi album znova doživela še eno spremembo. Kot, da jih v zgodovini Wishbone Ash zares še ni bilo dovolj? To pot na mestu bobnarja, kjer je Rona Westona zamenjal mnogo mlajši Joseph Crabtree, ki je v preteklosti sodeloval s škotskimi neo-progresivci Pallas.
"The Power Of Eternity" je album, ki je nastal le leto dni za izidom svojega predhodnika "Clan Destiny" (2006). Posnet je bil v vsega 22. dneh in sicer v studiu Blue Jay sredi ameriške zvezne države Massachusetts, v taistem studiu, ki so ga nekdaj uporabljali tudi "stari, dobri" Aerosmith. Natanko tu je bil posnet tudi "Clan Destiny". Kljub temu je razlika v zvoku med albumoma pravzaprav večja, kot med "Clan Destiny" in "Bona Fide" (2002), pa je med izdajama slednjih dveh preteklo obdobje štirih let. "The Power Of Eternity" poseduje bolj hladen, bolj kontroliran in tanjši zvok (kitar in bas kitare). Piramidalna slika zapolnitve spektra zvočne slike ni tako uspešno zgoščena, kot na "Clan Destiny" in/ali "Bona Fide", zato album ne poseduje tako izrazitega občutka živega igranja, kot bi sicer pričakovali od tako izkušene in z vsemi žavbami podmazane zasedbe. Za ta album skupina ni uporabila klaviatur.
"The Power Of Eternity" je sicer album, ki poseduje vse klasične prepoznavne znamke skupine Wishbone Ash. V prvi vrsti je to prijeten, prepoznavni glas Andyja Powella ezoterične konotacije. Ta deluje znova blago "Wettonovsko" - torej poseduje ideal kombiniranja z multivokalnimi harmonijami, kar zasedba na materialu za ta album znova s pridom izkorišča. Tu je klasično prisotna močna opornica v blues glasbi, ki jo kvartet seveda, kot po ustaljenem pravilu, prevetri z značilno implantacijo dvojnih harmonij v tercah (v primeru Wishbone Ash pionirsko revolucionarne teže). Slednje kreirajo integralni del slogovne prepoznavnosti in edinstvenosti Wishbone Ash zvoka. Vse skladbe se seveda trudijo biti zabeljene s prepoznavnim solističnim pletežem obeh kitar. Powell je v Fincu Manninenu, ki je na "Clan Destiny" zamenjal rojaka in svojega učenca Bena Granfelta, našel čvrsto opornico in enakovrednega pajdaša, za učinkovito ohranjanje Wishbone Ash izročila novih časov. Na albumu je seveda prisoten tudi element keltske folk pastorale. Najbolj očiten je seveda v akustičnem instrumentalu Northern Lights, prikrade pa se v večjem ali manjšem odmerku skorajda v vsako skladbo, njegova vsebnost je navadno odvisna od tega koliko blues atributa zavzema aranžma posamezne Wishbone Ash pesmi. Ta element pastorale se prenese v nadaljevanju albuma zelo jasno tudi na skladbi Yours Indulgence in Disappearing.
Da je nova ritem linija iz pravega testa potrdi Hope Springs Eternal, kjer mojstrsko polni razpoložljiv prostor pod kitarskimi riffi, veliki talenti basista Boba Skeata, pa se izkažejo še za kako uporabne v odlični Happiness, ali prehodu med kitico in refrenom v Dancing In The Shadows. Sicer pa v generalnem smislu trpi "The Power Into Eternity" za tem, da ne poseduje skladbe, ki bi se vtisnila v spomin in bi poljubno odzvanjala v glavi še dalj časa po tem, ko se je ta album vrtel v poljubnem CD predvajalniku. Prav nosilne skladbe albuma trpijo za tem, da Wishbone Ash to pot niso 100% prepričljivi v doseganju "crescenda" refrenskih napevov. To velja zlasti za otvoritveno The Power in tik za njo Driving A Wedge, ki sicer po obetavnih začetkih nikakor ne dosegata atmosferičnih vrhuncev v refrenih. Iste težavice se dotaknemo tudi v zaključni Hope Springs Eternal. Vseeno pa to pot prevladuje občutek, da večina novih idej na tem albumu, ne učinkuje, kot bi lahko. Nasploh se albuma oprime tak občutek v njegovi drugi polovici oziroma v zadnjih petih skladbah, kjer je pospešena Growing Up s prepoznavno - vnetljivo špuro harmoniziranja kitarskih tercetov, pravzaprav edini faktor, ki vdihuje albumu v tem delu nekaj več dinamike ter prepoznavne Wishbone Ash kinetike ter jedrnatosti. Občutek hladnosti in odtujenosti albuma poglabljajo omenjeni Your Indulgence, Northern Lights kot tudi Disappearing. S tem ni nič narobe. Preprosto. Lahko rečemo, da so si Wishbone Ash dali tokrat več prostora, da preizkusijo nekatere linije, ki niso tako "čiste" in klasično zveneče, kot smo od njih vajeni (The Power, Driving The Wedge). K sreči so na albumu še odlične In Crisis, Happiness in Growing Up, ki jim nimaš kaj odvzeti, kaj dodati. V njih se odlično poklopi Powellov občutek za maksimalni iztržek v vokalni melodiji, ki uspeva ustvariti dramatični vrhunec vzdušja v prav vseh refrenskih napevih omenjenih skladb.
"The Power Of Eternity" je dober Wishbone Ash album, ki ga morajo imeti v zbirki prav vsi ljubitelji Wishbone Ash. Med izdajami novih Wishbone Ash, se pravi v dekadi prvega desetletja novega milenija, sicer ne vžiga tako prepričljivo kot predhodna izdelka "Clan Destiny" (2006) ter "Bona Fide" (2002). Nemara nosi delež krivde zato tudi namerno hitro komponiranje in premajhen časovni interval v katerem bi lahko posamezne ideje razvojno, preden jih spraviš na "snemalni trak", dosegle svoj glasbeno izrazni zenit in optimizacijo.
na vrh