Britanski botri death/doom metala Paradise Lost so se pred dobrimi osmimi leti s toplo sprejetim In Requiem po dolgih letih eksperimentiranja z depechemode-ovskimi zvoki znova vrnili k svojim težjim gothic koreninam albumov kot je Draconian Times. Od In Requiem je Paradise Lost pot vodila le navzgor, kar so potrdili z naslednjima albuma, na katerima so, sicer v manjši meri, ponovno preletali zanje tako značilen spopad agresije in melanholije. Kazalo je na to, da je glavni krivec za metalski preporod benda Gregor Mackintosh, še toliko bolj zaradi njegovega umazanega death/doom/crust projekta Vallenfyre in le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo Paradise Lost spet vrnili na stara »death« metalska pota. Ali pa je bilo to, bolj rečeno, vprašanje (ne)vzdržljivosti Holmesovih glasilk.
No, Holmes ni želel zaostajati za svojim kolegom in v vode death metala ni vtaknil le palca, temveč se je vanje povsem potopil, ko je bilo lani uradno razkrito, da je postal novi vokalist švedske super death metal zasedbe Bloodbath. Da se je death metal prikradel tudi v Paradise Lost je bilo dokončno jasno s prvim singlom No Hope In Sight, doom očetje pa z The Plague Within dokazujejo, da ta nova-stara podoba benda ni le želja glasbenikov srednjih let po nostalgičnem izletu v preteklost.
Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate je napis nad vrati Dantejevega Pekla, ki bi lahko bil na veliko napisan tudi na The Plague Within, saj Paradise Lost vrata v temo na stežaj odprejo z mračnim in morbidnim No Hope In Sight, ki dokaže, da tako »metal« niso zveneli že dolgo in je hkrati popolna zmes »novih in starih« Paradise Lost. Kitare dvojca Mackintosh/Aedy so znova močno potisnjene v ospredje, Mackintosh pa poskrbi za obilo izstopajočih kitarskih potez, ki čudovito dopolnjujejo Holmesove grlene krike. Prav vokalist poskrbi za najbolj prijetno presenečenje albuma, saj njegov surov growl zveni mnogo bolje kot na Grand Morbid Funeral, kjer je zvenel slabotno in ne prav prepričljivo, medtem ko zvenijo njegovi growli na The Plague Within pri komadih, kot so No Hope In Sight in še posebej Beneath Broken Earth, mogočno in grozeče skoraj tako kot na Lost Paradise pred četrt stoletja.
Izjemna odlika albuma pa je v prvi vrsti njegova iskrenost, saj se čuti, da povratek death metalskih elementov ni kakšna trendovska poteza. Surovi in agresivni deli nikakor ne zvenijo prisiljeno, temveč dinamika smrtonosnih doom udarov, hitrejših kitarskih delov in srednje hitrih gothic elementov zlahka prepriča, da je to točno to, kar je bend hotel doseči. Morebiti je najlepši pokazatelj tega osrednji in najdaljši komad albuma Beneath Broken Earth, popoln primer death/doom klasike, ki je pred dvajset in več leti ustvarila status benda. Temačna, zlovešča atmosfera, ki jo slikajo otožni Mackintoshevi rifi, čeznje pa fantastični Holmes, čigar monumentalno rjovenje linij kot je »Hail to nothingness/You wish to die!« kruto in brezkompromisno opomni na človeško minljivost, je nekaj kar od Paradise Lost nismo slišali že leta in leta.
A če na eni strani ponudijo ultra počasni in morbidni Beneath Broken Earth, na drugi strani ponudijo bržda tudi najhitrejši komad Paradise Lost kariere, drugi vrhunec albuma, Flesh From Bone, ki se najbolj zvesto približa death metal koreninam benda in v verzih doseže skoraj blastbeat hitrosti. Tudi preostali komadi v kvaliteti ne zaostajajo prav dosti za omenjenim dvojcem, saj je »filler« materiala na albumu le za vzorec. Znova se tako elementi klasične glasbe (začetek An Eternity of Lies s klavirjem in violino poskrbi za podobno uničujoče občutek kot Lux Aeterna v zaključku Requiem For A Dream) in zborovskega petja (Return to the Sun) naslika bogata sakralna atmosfera, preseneti sludgerski izlet s Punishment Through Time, ki močno spominja na Crowbar, za edini resni mimostrel pa se izkaže le čudni Cry Out.
Da bi lahko novi album označili za popolni povratek v obdobje Lost Paradise bi bilo pretirano reči, vsekakor pa je The Plague Within nekaj kar bi svoje mesto zlahka našlo med Gothic, Shades of God ali Icon. Drži, da je danes precej bendov, ki death/doom obvlada bolje kot Paradise Lost, a ti z The Plague Within dokažejo kdo je oče žanra in uspejo tudi po več kot četrt stoletja delovanja roditi mogočen material, ki je povsem na nivoju najmočnejših trenutkov benda. Poleg tega pa je lahko The Plague Within šele temelj "novih" Paradise Lost, ki se bo zares usedel in ustalil šele na nasledniku, ki zna prinesti resnično popolno Paradise Lost klasiko. In še vedno velja, kot je zapisal Milton: »Tudi v peklu je vredno vladati; bolje je vladati v peklu kot služiti v nebesih.«
Paradise Lost bodo kugo 29.10.2015 prinesli v solkansko Mostovno!
na vrh