Pink Floyd: The Piper At The Gates Of Dawn (40th anniversary e

"The Piper At The Gates Of Dawn", prvenec progresivno rockovskih velikanov Pink Floyd, je brez dvoma eden najbolj pomembnih in vplivnih albumov v zgodovini rock glasbe, eden temeljnih kamnov progresivnega rocka in album, ki je za vse večne čase zapisal v glasbeno zgodovino nesmrtni lik in delo "norega diamanta" Syda Barretta. Torej legendaren album, ki je še danes predmet neskončnih razprav na raznih debatnih krožkih rockerskih sivcev ter glasbenih moljev, znajde pa se tudi kot osrednja tema doktorskih dizertacij. Kogar zanima podrobna recenzija te psihadelične klasike si jo lahko prebere TUKAJ.

Zdaj pa bom prešel k bistvu te recenzije, ki bi se lahko uvrstila tudi pod rubriko izredni primeri. "Piper" je do zdaj na CD zapisu že doživel eno ponovno izdajo, kateri ni prav ničesar manjkalo in se je dosledno držala izvornega duha LP izdaje. Pravi ljubitelji skupine zato prav ničesar niso pogrešali. Nakar se je založba EMI nadvse premeteno in preračunljivo odločila, da bo ob 40. obletnici njegovega izida (kako čas beži) in prvi obletnici Sydove smrti, album izdala v posebni obliki – kot navadno izdajo, ki vsebuje mono in stereo zapis albuma ter posebno, trojno izdajo, ki je v obliki škatle običajne za DVD-je in katera vsebuje še dodaten disk s singli, B-stranmi singlov, dvema do tedaj še neobjavljenima koncertnima posnetkoma in dvema drugačnima verzijama znanih del. To verzijo izdaje albuma, katera vsebuje še zajetno knjižico, je seveda močno omejila dokler cena ni zrasla do nebeških višin in so se fanatični fani že začeli močno sliniti. Ko je povpraševanje doseglo višek, pa je na trg vseeno poslala nekaj kosov te omejene verzije. Trnek za naivne fanatike z zajetnimi žepi je bil tako uspešno nastavljen.

Ta poteza priča o brezmejni požrtnosti vsemogočne korporacije EMI, ki je pripravljena uporabiti vse najnižje marketinške trike, da bi klasiko za drage denarce prodajal naivnim in fanatičnim fanom skupine, ki kupijo vse, kar na etiketi vsebuje logo skupine. Pravi ljubitelj skupine in tega albuma, katerega poslušajo predvsem zaradi njegove glasbene zapuščine, pa se po mojem ne bo oziral ali gre za mono ali stereo verzijo skladb, temveč bo enako zadovoljen z enim ali z drugim. Za vse zvočne pikolovce pa naj posebej navedem, da med njimi ni prav nobenih omembe vrednih razlik. Morda bo kdo pri omejeni izdaji veliko pričakoval od tretjega diska, kateri vsebuje vse single in B-strani, katere so izdali tisto leto kot so "Arnold Layne", "See Emily Play", "Paintbox", "Candy And A Currant Bun" ter "Apples And Oranges", imenitne predstavnike britanskega psihadeličnega rocka, ki pričajo o tem zakaj so bili Pink Floyd poleg The Beatles najpomembnejša in najboljša zasedba te glasbene zvrsti. Razen zadnjih dveh so vse naštete skladbe izšle že na kompilacijskem albumu "Relics" (1971), katerega gotovo poseduje večina izmed predanih ljubiteljev skupine. Medtem, ko se da "Candy" ter "jabolka in pomaranče", čeprav samo še prek spleta, še vedno naročiti tudi v obliki posebne vinil replike, ki vsebuje vse naštete single iz Sydovega obdobja.

Glavna posebnost dodatnega diska na omejeni izdaji torej ostajata stereo verzija "Apples And Oranges", alternativna verzija skladbe "Matilda Mother", ki se originalno nahaja na albumu ter obe koncertni verziji "Interstellar Overdrive". Vse štiri so bile do zdaj še neobjavljene vendar ne predstavljajo prav nič takega zaradi katerega bi se moral vsak ljubitelj skupine metati na trepalnice. Ob tem se nehote poraja logično vprašanje zakaj ni založba na navadno verzijo ponovne izdaje in njen dodatni disk namesto mono/stereo verzije raje vključila te bonuse. Bi bilo veliko bolj pošteno do privržencev skupine kot pa, da jim v vsakem primeru ponuja mačka v žaklju. Prav nič se ne bi čudil, če bi ista korporacija čez nekaj let izdala oba koncertna posnetka "Interstellar Overdrive" na uradnem koncertnem bootlegu, ki bi po možnosti vseboval še dodatni DVD. Vse samo da do konca izžuli denarnice najbolj fanatičnih in brezrazumnih fanov.

Promo verzija, katero sem dobil v recenzijo žal ne vsebuje knjižice, tako da slednje ne morem posebej komentirati, sem se pa pozanimal toliko, da vem da naj bi vsebovala slike originalnega Sydovega rokopisa besedil, njegove risbice, nekaj še neobjavljenih fotografij ter spremne besedi pri katerih pa niso sodelovali velecenjeni gospodje Waters, Wright in Mason medtem, ko bi bilo kaj takega pričakovati od Gilmourja že skoraj znanstvena fantastika. Niti nisem presenečen. Prej bi rekel, da niso hoteli imeti nič s to prebrisano korporativistično potezo kot pa da bi s tem pokazali pomanjkanje spoštovanja do svojega padlega tovariša.

Nakup te izdaje močno odsvetujem vsakomur, ki že posedujo prejšnjo izdajo te klasike in pozivam tiste, ki jo še nimajo, da se raje odločijo za nakup omenjene verzije iz leta 1994 in tako racionalno prihranijo vsaj nekaj svojega denarja ter se ne pustijo pretentati zvijačni korporaciji. Še celo največji Pink Floyd fanatiki, ki bodo želeli imeti omejeno izdajo že samo zato, ker je izšla pod imenom skupine, pa naj sami sebe vprašajo ali se jim res splača vsa ta patetika ter vreči toliko denarja za tiste štiri do zdaj neobjavljene koncertne posnetke, ki bodo gotovo izšli še na kaki prihodnji izdaji in knjižico, ki prav gotovo ne prinaša ničesar kar do zdaj še ne bi vedeli. Da ne ponavljam dejstva, da nobeden izmed članov skupine ni želel prav ničesar prispevati k tej izdaji, kar zgovorno priča o samovoljni potezi založbe in še dodatno zbija pomen te "super definitivne luksuzne" izdaje (poljubno dodajte še kakšen nesramno pretiravajoč pridevnik s kakršnim mu je založba hotela narediti reklamo). Syd bi se verjetno obrnil v grobu, če bi vedel kaj se dela z njegovo zapuščino. Ali pa morda tudi ne, če bi videl, da so v knjižico vključili tudi njegove risbice. Kdo ve, morda pa bo ob 50. obletnici izida kaj boljše.