Status Quo: The Party Ain't Over Yet

Po briljantnem "Heavy Traffic" (2002) albumu, je bil njegov naslednik težko pričakovan. Tudi "The Party Ain't Over Yet je album, ki poseduje tipične Status Quo! Na njem so tipične Quo sestavine. "Quo boogie drive" neuničljivega dvojca Parfitt/Rossi, klasičen "Quo" pristop melodiciranja, standardni vokalni dueti Partitt/Rossi in skratka album, ki se lepo usede takoj v uho in ob katerem ni težko tolči s prsti v "rock n' roll" taktih.

Kakšni so potem zadržki nad albumom? "Heavy Traffic" se je pohvalil s čvrsto prepričljivo kontinuiranostjo od začetne do zadnje skladbe in album je razganjalo od življenja in razposajenosti skozi vroči razbeljeni "boogie riffing". "The Party Ain't Over Yet", pa poseduje nekaj neprijetnih obratov glede na njegov predhodnik, ki znajo ljubitelja "šus quo prvin" negativno presenetiti. Prva je ta, da je skladb odločno preveč na albumu. Od tu naprej ni težko uganiti, da se v globini ekspresije močno razlikujejo. Do te mere da lahko nekatere preprosto opredelimo kot navadne skladbe, s katerimi skupina maši minutažo albuma, hkrati pa ne ponuja poslušalcu ničesar. Okej prinaša že, a tistemu, ki v življenju ni poslušal Status Quo. Novi "quo" album pa deluje tudi bolj "mehko", ker ne premore prav nobenih odločno izrezljanih prehodov v ritmih in enostavno Mathew Lettley ter Rhino Edwards preprosto nimata pred seboj materiala v katerega bi se lahko zagrizla z vrlino, ki jo sevata na "Heavy Traffic".

Naslovna pesem je zelo všečna otvoritev in pravšni izbor, Gotta Get Up And Go še vedno čvrsto drži to dinamiko in tudi All that Count is Love se še vedno razvija zelo privlačno (krasijo jo prelepe vokalne multiharmonije in lepo izrezljan keltski motiv položen čez "boogie" osnovo), potem pa album izgubi udarnost in zagon skozi povprečnost sledečih skladb. Hej za vraga! Govorimo namreč o Status Quo albumu! Če kdo spravi na noge poslušalca so to ravno Status Quo, a to pot manjka ravno ta "klik" preko cele plošče. "Klik" ki te predrami in vrže pokonci! Eden prvih vzrokov za to je produkcija. Kitare so umaknili nekoliko nazaj. Tako prihaja akustika in naravni zvok bolj do izraza. In tu se nemara skriva neprijetno presenečenje. Ravno udarni "riffing duet" Parfitt/Rossi izgublja tisto zahtevano, iskano veličino in z njo Status Quo to pot zanemarjajo svojo zaščitno znamko. To nikakor ne pomeni da je album slab, le atributi klasičnih Status Quo so zvito sofisticirani na nivo, da lahko "The Party Ain't Over Yet" okarakteriziramo za manj dopadljiv album kariere Status Quo. To pot nekaj preprosto manjka. Nekaj plina več, ki je krasil večno mladi "Heavy Traffic". Produkcijsko izgubljena skladba s "Heavy Traffic" je Kick Me When I'm Down. To je 11 skladba po vrsti. Med tretjo in 11 pesmijo, pa, si zamislite, se ni zgodilo nič pretresljivega. NO in tu naposled kitari končno zaorjeta!!! No kot, da bi me Status Quo uslišali, navijejo plin ob zaključku plošče. Tako je predzadnja skladba Cupid Stupid še ena skladb, odžagana z želeno "quo" ihto, ki dvigne album. Vsekakor pa preseneti This Is Me – zaključna skladba plošče! To je glede na verze pravzaprav Parfittov osebni avtobiografski štikl, ki se baladno odpira, kasnejši rock n' roll vzvod, ki pelje pesem naprej, pa dobi vdahnjeno sapico The Beatles. Odličen zaključek, resnično neznačilna Status Quo, ki pa s svojo zgradbo in za Status Quo "veliko melodijo" ter postopno rastjo vzdušja skozi skladbo (Da, kitare so vse bolj glasne iz sekunde v sekundo), poskrbi za visoko atmosferičen zaključek albuma. Zanimivo in to naravnost brez sleherne udarnosti o kateri sem jokal, da primanjkuje večini skladb albuma in s preprostim občutkom, ki ga pač postrežejo prekaljeni stari mački

"Brata" Francis in Rick delujeta celo na naslovnici novega albuma razdvojeno. Eden od obeh si želi počitka in se umirja sproščujoče zazrt nekam v daljavo, medtem ko ga drugi že vleče za ramo in opominja naj se ozre raje nazaj proti sloganu "The Party Ain't Over Yet".

Enostavno končna odločitev o tem kako bo sprejet tale album, pripada glasu občinstva. Vseeno se od Status Quo pričakuje več! Naj bo album dolg 35 minut in naj ima 9 komadov ki bodo 3 in pol minute dolgi, samo da zažigajo z nekaj več razbeljene "distorzije" in adrenalina, čemur so to pot Status Quo namerno spodrezali krila. Začetek in konec sta zabeljeno navita in vabljiva, med njima pa je osem skladb, ki nekako druga za drugo tonejo v povprečju, saj ne pričarajo tiste prepoznavne adrenalinske Status Quo magije, na katero smo navajeni. In vseeno je to album, ki je absolutno vreden uvrstitve v zbirko in nagrajuje, zlasti ob večkratnem poslušanju. Preprosto šokira zaradi večje umirjenosti in manj navite produkcije kitar, enostavno pa razočara v veliki meri znova zaradi dejstva, da je skladb preprosto preveč na albumu. In glede na omejenost "kvadratkov", ki jih Status Quo uporabljajo na Fender Telecaster kitarah, se tako albuma nažreš še preden se ga odvrti tri četrt. "Neuničljivi" dvojec Parfitt/Rossi se je vseeno nekoliko naveličal tršega "boogieja" v (jubilejnih!) 40 letih, ki jih je skupina praznovala leta 2005.