Camel: The Paris Collection

Camel so pred in med W2K turnejo, ki je sledila izidu njihove z orientalskim vzdušjem prepojene mojstrovine "Rajaz" (1999), doživeli vrsto logističnih problemov. Zato se je odločitev, da po koncu turneje izdajo koncertni album, pokazala kot dokaj pogumna. Čeprav ne gre za enega izmed njihovih najboljših posnetkov, čemur v prvi vrsti botruje ne najbolj posrečen izbor nekaterih del ter odsotnost prepoznavnega vokala pa tudi flavte njihovega osrednjega glasbenika, Andya Latimerja, ki se tokrat posveča samo svojim kot vedno virtuoznim in obenem tenkočutnim kitarskim akrobacijam, gre za soliden posnetek, ki bo potešil vse stare ljubitelje skupine. Na srečo na posnetkih prevladujejo večinoma inštrumentali tako, da tistih nekaj vokalnih delnic na katerih se izmenjujeta basist Colin Bass in novi klaviaturist Guy LeBlanc, sicer francoski Kanadčan, ki s svojimi nagovori publike med posamezni izvedbami poskrbi tudi za ščepec humorja, ne pokvari skupnega vzdušja. Kljub temu, da svoje vokalne naloge oba dokaj zadovoljivo izvedeta pa bi veliko raje videl, da bi to kot ponavadi opravil gospod Latimer, ki je moral imeti očitno res dobre razloge, da se je temu prvič do tedaj odrekel. Po drugi strani gre za produkcijsko neprečiščen posnetek tako, da ni na njem zaznati prav nič studijskih olepšav. Na njem se tako sliši tudi nekaj tehničnih napak in šumov, ki jih po studijskem "peglanju" sicer ne bi zasledili. Glavna terna posnetka je tako poleg odličnih izvedb večine del predvsem to "naravno" koncertno vzdušje.

Koncert presenetljivo odpre zanimiva izvedba inštrumentalne mojstrovine "Ice" (I Can See Your House From Here, 1979), katerega sem sicer ponavadi bolj doživljal kot enega izmed idealnih koncertnih zaključkov, vendar tudi kot otvoritveno delo izpade presenetljivo učinkovito. Tudi tokrat gre za še eno odlično izvedbo enega izmed njihovih najboljših del, kjer kot ponavadi najbolj blestijo Andyeve dodatno razširjene melodramatične solaže ob vesoljskih zvokih LeBlancovih sinthov. "Chord Change" (Moonmadness, 1976) je še en odličen inštrumentalni izbor, kjer si LeBlanc privošči nekaj dodatnih solaž na hammond orglah. Na baladi "Fingertips" (Stationary Traveller, 1984) so izbrali akustičen pristop, ki tej dokaj povprečni skladbi doda še večjo mero melanholije, čeprav se kot balada pojavi nekoliko prehitro in skorajda ubije vzdušje celotnega posnetka še preden se ta dobro zagreje. Legendarni "Slow Yourself Down" (Camel, 1973), je dosti bolj zanimiv izbor. Slednjega skoraj v celoti odigrajo v akustični verziji ter znotraj spretno vnesejo še nekaj dodatnih pasaž. Nekoliko navzdol ga vleče samo LeBlancova vokalna interpretacija, ki ne dosega njene originalne verzije. Odlični inštrumental "Sahara" je na moje veliko razočaranje edino delo s takrat aktualnega, izvrstnega albuma "Rajaz", katerega bi prav gotovo lahko odigrali tudi v celoti tako kot so to storili z obema predhodnikoma. Tako pa pogrešam izvedbe mojstrovin kot so denimo "Three Wishes", "Rajaz" ali "Lawrence", katere bi si marsikdo želel slišati tudi v živo. Ne glede na to je "Sahara" eden izmed vrhuncev posnetka ter odigrana za spoznanje hitreje kot original. Temu sledi še klasični venček iz konceptualne mojstrovine "Dust And Dreams" (1991); standardni verziji "Mother Road" in "Little Rivers And Little Rose" ter odlična izvedba "Hopeless Anger". Slednja je vključno z originalom morda celo najboljša verzija tega dela, kar sem jih do zdaj slišal. Tako kot na večini albuma je tudi tokrat razločno slišati učinkovito uporabo dvojnega basa za katerega je poskrbel novi bobnar Denis Clement. Nikoli ne bi pričakoval, da se bo vnos tega ritmičnega elementa tako učinkovito prilegel znotraj njihovih skladb. Redni del posnetka zaključi njihova največja klasika "Lady Fantasy" (Mirage, 1974), ki tako vsaj nekoliko zadosti kronično pomanjkanje klasik. Kot se spodobi jo odigrajo zvesto originalu s tem, da se ves čas pogreša Latimerjev vokal brez katerega tu pač ne gre. Kot bonus skladba je tu še ena, tokrat v celoti akustična, verzija "Slow Yourself Down", ki je bazirana samo na akustični kitari in klavirju, vendar z Latimerjevim vokalom in je tudi zato boljša od tiste na rednem delu posnetka.

"The Paris Collection" daje poslušalcu rahel vtis nedovršenosti in "klubskega" vzdušja (za slednje poskrbi tudi velik delež akustičnih trenutkov), česar pri zvočnih perfekcionistih kot so Camel, ki ponavadi svoje poslušalce razvajajo s kristalno čistim zvokom, nisem vajen. To sicer sploh ne bi bilo slabo, bila bi celo dobrodošla sprememba, če bi bil izbor skladb vsaj nekoliko pestrejši in ne bi celotni posnetek vedno tako hitro minil. Poleg zelo slabe zastopanosti del z "Rajaz" zlasti pogrešam posamezna dela z "The Snow Goose" (1975) na čelu s klasiko "Rhayader", katere nikakor bi smeli izpustiti iz repertoarja saj je to nekako tako kot, da bi Yes izpustili "Roundabout" ali Pink Floyd "Time". "The Paris Collection" zaradi prej naštetih pomanjkljivosti prav gotovo ni eden izmed njihovih najboljših koncertnih trenutkov je pa kljub temu dovolj zanimiv za vse njihove ljubitelje, ki morda nikoli ne bodo imeli/niso imeli več te sreče, da bi se neposredno udeležili kakšnega koncertnega nastopa teh večno spregledanih legend simfoničnega prog rocka.