Korn je ena tistih zasedb, ki že od samonaslovljenega prvenca (1994) dviguje prah na komercialni sceni. To so dokazali predvsem s svojim glasbenim stilom, ki je odstopil od metala, videospoti ali eksperimentalnimi albumi. Slednje je bilo moč še najbolje zaznati z zadnjim albumom The Path of Totality, s katerimi so vpeljali vrline dubstepa z mnogimi priznanimi dubstep izvajalci, kot so Skrillex, Noisia idr. Zaradi tega so bili še bolj zasovraženi, po drugi strani pa so dobili kar nekaj novih privržencev.
V zadnjem letu se je v taboru Korn marsikaj spremenilo. Po letu 2005 se je vrnil kitarist Brian »Head« Welch, ki je zapustil skupine zaradi drog in spreobrnitve svoje vere. V tistem času, ko je Welch poveličeval Jezusa, so se Korn dokaj spremenili. Z albumom See You On The Other Side tega še ni bilo moč občutiti, vendar z albumom Untitled je skupina padla v eksperimentiranje (na tem albumu ni bil prisoten tudi več originalni bobnar David Silveria). Sam Untitled pa je zvenel atmosferično, na čase tudi psihadelično. A za tem se je skupina odločila za povratek v korenine z albumom Korn III: Remember Who You Are. Za bobnarsko baterijo se je usedel talentirani Ray Luzier, skupina pa je želela z omenjenim albumom nadaljevati godbo prvih dveh albumov, Korn in Life is Peachy. Kljub temu odziv ni bil dober. Zakaj je to pomembno? Z vrnitvijo Welcha se Korn niso vrnili v korenine, temveč so želeli obuditi zlate čase, ko so odmevali albumi Follow the Leader, Issues in Untouchables.
2011. je izšel po svoje precej provokativen album The Path of Totality, katerega so med drugim tudi promovirali na Metalcampu 2012, kar je povzročilo precej polemik med samimi obiskovalci. Pa vendar je treba tu poudariti, da so Korn pustili nek pečat. Konec koncev se moderne industrial skupine rade povežejo z marsikaterim elektronskim podžanrom, Korn so se pač z dubstepom.
Na The Paradigm Shift je skupina obljubila, da bo zreducirala dubstep elemente in si za vzor vzela albume njihove zlate dobe. Ko so Korn podali prvi singel Never Never, so se večinoma vrstila le negativna mnenja. Namreč skladba je bila dolgočasna in celo za Korn preveč komercialna. A Never Never na srečo ni refleksija celotnega izdelka. Z otvoritveno skladbo Prey For Me se Korn vsekakor odkupijo. Skladba premore tipične udarne kitare, močno ritem sekcijo ter unikaten vokal Jonathan Davisa. Podobno zveni skladba Love & Meth, ki izstopa z nalezljivim refrenom. Skozi album se pojavi nekaj udarnih skladb, kot so What We Do, Mass Hysteria, Paranoid & Aroused in Victimized. Pri skladbah What We Do in Spike In My Veins pa se nekako pokaže, kam pes taco moli. Korn so ponovno vpeljali elektroniko, vendar z njo ne pretiravajo kot na predhodniku. Seveda je to tudi posledica sodelovanja s producentom po imenu Nightwatch, ki je znan drugače kot dubstep izvajalec Noisia. Tu se pokaže prava podoba albuma s tem, ko skupina želi poslušalci ponuditi kombinacijo udarnosti in elektronike. Skratka, moderne Korn.
Do skladbe Never Never je album znosen, z Never Never, ki je že preveč komercialno naravnan, album izgubi rdečo nit. Sčasoma se skušajo s kakšnim bolj udarnim komadom vrniti na pravo pot, a precej neuspešno. Pojavijo se skladbe, ki niso dovolj izstopajoče. Tu bi pravzaprav lahko govorili o »fillerjih«, še posebej, ko pride do skladbe Lullaby for Sadist, ki je sicer temačna in emocionalna, a precej dolgočasna. Album se sicer zaključi še kar obetavno s skladbo It's All Wrong, ki dobro kombinira udarnost in elektroniko, a vendar to ne poda celoti najboljšega vtisa.
Korn je treba priznati, da ostajajo dobro sproducirana skupina kljub nekaterim pomanjkljivostim. Čez samo zvočno sliko se ni kaj za pritoževati. Vsako glasbilo pride do izraza, čeprav je bas kitara Fieldyja tokrat malce porinjena v ozadje, tako da njegov trademark zvok ne izstopa, kot bi mogel. Vsekakor je treba pohvaliti bobnanje Raya Luzierja, pri katerem se še vedno zdi, da mu preostali člani ne pustijo, da pokaže, kaj vse zmore. Luzier bi s svojim znanjem lahko Korn naredil ritmično bolj zahtevne, kar pa bi bilo problematično za preostale člane. Definitivno pa ima Luzier neverjeten smisel za groove, medtem ko drugi člani pretirano ne izstopajo. Roko na srce, kitarista Head in Munky nista nikoli pokazala kaj pretirano težavnejšega. Vendar z vsemi efekti, sampli in drugimi vragolijami kitare lahko zvenijo še kako zanimivo. A to je bil pri Korn vedno čar. Tudi pevec Jonathan Davis se dokaže večkrat s svojo unikatno barvo ter določenimi linijami.
Z The Paradigm Shift se Korn niso vrnili na stara pota. V bistvu se jim ni bilo potrebno, ker na popularnosti niso veliko izgubili. Kljub Headovi vrnitvi Korn niso uspeli narediti albuma, ki bi lahko konkuriral prvim petim izdelkom, temveč je le približek. Mogoče je skrajni čas, da si skupina vzame dlje časa, ker enostavno albume prehitro dela, posledično so to le povprečni albumi, ki so le senca dobrih starih Korn.
na vrh