Velikani progresivnega rocka The Moody Blues so leta 1986 z »The Other Side of Life« ustvarili enega izmed svojih najpomembnejših albumov, saj so z njim, tudi po zaslugi producenta Tonya Viscontija, doživeli pravcato zvočno pomladitev, ki jim je prinesla novo generacijo privržencev, čeprav je nova, precej bolj sintpopovska usmeritev odtujila nekatere dolgoletne pristaše britanskih rock legend. Člani banda so, po relativnem komercialnem neuspehu predhodnega albuma »Present« (1983), kjer so bili delno uspešni samo singli, na vsak način želeli tekmovati z mlajšimi bandi pri osvajanju tedanjih radijskih lestvic in ohraniti komercialno relevantnost tudi skozi osemdeseta, kar jim je z »The Other Side of Life«, ki je bil s prodajnega vidika eden njihovih najuspešnejših albumov popolnoma uspelo. Žal od klasičnega The Moody Blues zvoka, ob obilni rabi sintetizatorskih tekstur, ritem mašine in sekvencerjev, ni ostalo prav veliko, tako da je bila sintpop transformacija skorajda popolna.
Prav vsi člani banda so se pokorili tedanjim zvočnim trendom, tako da bi bilo morebitno iskanje dežurnega krivca za zvočno in lirično razprodajo 'intelektualne dediščine' popolnoma nesmiselno. Bobnar Graeme Edge je bil na večini kompozicij skorajda neprepoznaven, saj je dodobra podlegel uporabi ritem mašine. Vloga flavtista/pevca Raya Thomasa je bila močno okrnjena, skorajda na simbolično raven, tako da je ponekod prispeval zgolj orglice in nekaj spremljevalnih vokalnih harmonij. Klaviaturist Patrick Moraz je bil po drugi strani popolnoma obseden s 'sintetizacijo', kjer so klaviature večinoma igrale samo spremjevalno ritmično vlogo, tako da so njegove virtuozne vrline težko prišle do pravega izraza. Po drugi strani sta se oba glavna pevca, še posebno kitarist Justin Hayward, vokalno odlično prilagodila novim trendom in sta svoje poslanstvo opravila tako kot se to spodobi. Tudi besedila so precej trpela zaradi nove komercialne usmeritve, saj so se nekdanje mistične, družbenokritične in duhovne tematike podredile različnim ljubezenskim izlivom, ki so večkrat izpadli pocukrano.
O komercialni naravi tega albuma najbolj zgovorno priča podatek, da je bil solidni, vendar nespektakularni otvoritveni standard »Your Wildest Dreams«, katerega je odpel in ustvaril kitarist Hayward, v ZDA njihov največji hit po »Nights in White Satin«, kar mu je uspelo tudi po zaslugi slikovitega, nagrajenega videa z obširnim predvajanjem po MTV. »Talkin' Talkin« je s svojim sintetičnim ritmom za svetlobna leta oddaljen od klasičnega Moody zvoka, če se zraven ne prišteje tradicionalno izbornih vokalnih harmonij. Naslednja skladba, »Rock 'n' Roll Over You«, katero je odpel in napisal basist John Lodge, se je, nabrž tudi po zaslugi pentatonično obarvanega glavnega motiva, pojavila v ameriškem filmu 'The Karate Kid, Part II' tako, da je pri 'MTV generaciji' naletela na precej široko promocijo. Pocukrana Haywardova balada »I Just Don't Care« začuda ni doživela večjega komercialnega odmeva, kar velja tudi za »Running Out of Love«, ki je bil ustvarjen direktno za predvajanje po tedanjih v AOR usmerjenih radijskih postajah.
Naslovna skladba, klasična Haywardova power balada z ljubezenskim besedilom, vendar na sintpop recept, je predstavljala še en velik hit na ameriških tleh. No, vseeno je »The Other Side of Life« vseboval kakšno lepo presenečenje, ki se je oplajalo v njihovih simfoprog koreninah. Tak primer je bil odlični »The Spirit«, kjer Moodyi za (sila kratek čas) prebudijo celo tercetne harmonije in ustvarijo epske refrene. V artističnem smislu je bil to zagotovo naboljši trenutek albuma, katerega sta skupaj napisala Moraz in Edge, ki sta dokazala, da se je tudi v najbolj komercialni eri tega banda še vedno dalo ustvariti vrhunske progrockovske anteme. Preostali dve kompoziciji, funkovsko razpoloženi »Slings and Arrows« in imenitno odpeta power balada »It May Be a Fire«, predstavljata precej bolj lahkoten, pop material, kakršen je prevladoval skozi večino albuma.
»The Other Side of Life« je bila zaslužena uspešnica tedanje sintpop scene, čeprav v primerjavi s klasičnimi dosežki v režiji pionirjev simfoničnega progresivnega rocka izpade skorajda tragikomično. Misija osvojitve t.i. MTV generacije je bila resda nadvse uspešna, vendar so se dolgoletni The Moody Blues privrženci težko sprijaznili, da so njihovi ljubljenci žrtvovali levji delež svojega skladateljskega in inštrumentalnega intelekta. Podobni usmeritvi kot »The Other Side of Life« je sledil tudi »Sur la Mer« (1988), naslednji studijski projekt pod Viscontijevo producentsko taktirko, ki je postal še en nazoren primer tega, kaj se lahko zgodi, ko legendaren band z veličastnim ustvarjalnim opusom zataji svojo izvorno dušo in se podredi nebrzadanemu lovu za komercialnim uspehom.
na vrh