Tole je hud odmik od prejšnje plošče. Kitara je agresivna in trda v rifih kot še nikdar doslej. Seveda je glavni vzrok produkcija, ki je močno zakrila delo klaviatur in orkestralnih aranžmajev ter s tem izreden talent Mikea Pinellae. Otvoritveni "Inferno (Unleash The Fire)" se začne krasno ognjevito, dinamično pompozno s svetlobnim in mogočnim pikanjem kitare, a takoj po prehodu se prelevi v ostro in za uho enostavno poltonsko neo thrashiranje (kriva je produkcija, ker forsira kitaro v ospredje). Ena večjih novosti na plošči je tudi odločitev pevca Russella Allena, da poje agresivno raskavo, ko te že odnese na tisto mejo med petjem in grčanjem. To zasledimo takoj v otvoritveni pesmi, ki ni edina kar se tega tiče. V prehodih k refrenom ali v samih refrenih pa poje Russell s svojim prepoznavnim "normalnim" vokalom, Torej, skupina je stavila vse na karto agresije.
Seveda ne moreš konstantno ustvarjati enega in istega.Bend preizkuša novotarije in na tem albumu zvenijo Symphony X zelo nasršeno, nikdar prej tako! Vse je popolnoma podrejeno skrajnemu kitarskemu sekanju in supersoničnemu drvenju skozi kitarske šolske lestvice. "Accolade III" je ena od pesmi, kjer skupina razvija sredinsko hojo med melodijo in agresijo! Ob dejstvu, da je "Five - The New Mithology Suite" ena tistih enkratnih hiper-melodično nalezljivih kreacij, ki je ob "šepavi" produkciji (bas liniji ni slišati!) v doseganju muzikaličnosti praktično popolna, zato pomeni absolutno nadgradnjo standardov progresivnega metala, je razlika z njeno naslednico "The Odyssey" še toliko bolj očitna.
Naslovni 24 minutni ep o Odisejevih pripetljajih deluje uvodoma nekoliko naivno. Uvod (prvi del) spominja na osladno predbožično razpoloženjski filmski soundtrack vzet iz kakšnega "Home Alone". Pesem nikakor ni slaba, a v primerjavi s tem kar so ob navdihovanju nad grško mitologijo postregli denimo Virgin Steele na obeh "The House of Athreus" albumih, nikakor ne uspe tako prepričljivo oživeti zgodbe o Odiseju. Skladba je sicer polna udarnih pasaž in dinamičnih preskokov ter seveda kvalitetnih solaž (slednje velja vsaj za okvire šolskih kriterijev).
Ne vem kakšna pogodba veže skupino z založbo, a definitivno dejstvo je, da je bila "The Odyssey" prehitro "naštancana". Pesmi so si podobne, z izjemo naslovne in "Accolade III", kot jajce jajcu. Na prejšnji plošči je ravno raznolikost izjemnih kompozicij pričarala visoko atmosfero. Tega tokrat manjka. "The Odyssey"ne seva tako intenzivnih občutij in magije in teže prevzema glede na "V: The New Mithology Suite". Gre skoraj v celoti za trening soničnega kitarskega soliranja. Vrtoglavi prehodi so, a da bi dvigovali vzdušje je tokrat utopično pričakovanje (z izjemo 24 minutne epske pustolovščine). Zatorej sama produkcija, ki forsira Romeovo kitaro "v nulo" in blaga idejna osiromašenost dostavljajo tokrat ploščo, na kateri je ostalo še nekaj ustvarjalne rezerve. Po drugi plati je mogoče "The Odyssey" sprejeti kot album postopne slogovne tranzicije. Počakajmo torej kaj bo prinesla prihodnost.
na vrh