Ameriški prvaki tretjega vala progresivnega rocka, Spock's Beard, so zatrjevali, da bo njihov dvanajsti studijski album, »The Oblivion Particle«, nekaj posebnega in popolnoma drugačnega v primerjavi s sicer odličnim predhodnikom »Brief Nocturnes and Dreamless Sleep« (2013), pri čemer pa bodo, kljub številnim inovativnim eksperimentom in izletom v neznano, še vedno ohranjali svoje prepoznavne zvočne finese. Skeptikov po tovrstnih, vzhičenih izjavah basista Davea Merosa ni bilo malo, saj se potem velikokrat zgodi ravno obratno, vendar so se njegove besede v primeru »The Oblivion Particle« tako rekoč pozlatile, saj gre za enega najmočnejših dosežkov v več kot dvajsetletni zgodovini progrockovskih mojstrov iz Los Angelesa, ki po prihodu odličnega pevca in kitarista Teda Leonarda (Enchant) ter podelitvi stalnega bobnarskega mesta izjemnemu Jimmyu Keeganu očitno še vedno doživljajo 'drugo pomlad'.
Spocks' Beard so do zdaj ustvarili na moč impresivno diskografijo in težko je verjeti, da je band sposoben šokirati z novo mojstrovino, ki je brez dvoma njihov najbolj zanimiv album po konceptualni klasiki »Snow« (2002), saj 'raste' z vsakim novim poslušanjem in je vedno znova moč slišati nekaj novega. Za 'retro' produkcijo albuma, ki je v marsičem ambientalno in aranžersko posvetilo zlati eri progresivnega rocka (sedemdeseta), pri čemer se Spock's Beard posreči, da med poslušanjem ni pretiranih asociacij na kakšnega izmed njihovih znamenitih vzornikov, je ob asistenci Richa Mouserja vnovič poskrbela dolgoletna, nadvse uspešna producentsko-skladateljska naveza v podobi kitarskega virtuoza Alana Morsea in Johna Boegeholda.
»Tides Of Time« predstavlja epsko otvoritev albuma na polnokrvni Spock's Beard način, kjer Alanove kitarske pasaže, podmazane z Okumotovimi orglarskimi mojstrovinami ter ravno prav razvejano ritmično zabelo v režiji sijajne naveze Meros/Keegan, postavijo plodna tla za Leonardovo na moč ekspresivno pevsko predstavo. Spremljevalne vokalne harmonije za katere skrbijo vsi Tedovi tovariši, razen Okumota, ki nikoli ni razpolagal z omembe vrednim pevskim talentom, sčasoma oddajo prostor barviti inštrumentalni sekciji na bazi jazz rock fusiona. Že uvodna skladba navduši z vrsto lucidnih trenutkov, katerih je na »The Oblivion Particle« zares v izobilju. Poleg tega je moč zaznati, da je album nekoliko mračnejši v primerjavi z običajnimi Spock's Beard standardi, kjer spet ni moč spregledati vpliva Tedovega drugega banda, se pravi Enchant.
To je zaznavno tudi na skladbi »Minion«, nekoliko trši kompoziciji, ki vsebuje odlični otvoritveni del z vokalnimi harmonijami v stilu Kansas, kjer enostavno ni mogoče prezreti Tedove glasovne sorodnosti z originalnim Kansas pevcem Steveom Walshom, medtem ko mojster Ryo nadvse spretno krmari med melotronom, klavirjem, orglami in sintetizatorjem. Maestro Alan navdušuje s svojimi značilnimi kitarskimi finesami pod močnim vplivom jazz fusiona ob pogosti rabi različnih efektov s pomočjo katerih še obogoti že tako dodobra obložene Spock's Beard simfonične aranžmaje. »Hell's Not Enough« se odpre kot nekoliko sramežljiva folk rock balada z Ryojevo slikovito uporabo klavineta, vendar kmalu preide v epske in optimistično naravnane sfere, kjer pod Tedovo strastno vokalno taktirko vladajo mogočne, razvejane klaviatursko-kitarske pasaže.
Glavno nagrado za najbolj zanimivo in inovativno kompozicijo na albumu, ki ni podobna ničemur kar so Spockobradci do zdaj ustvarili, pa pobere psihadelični vrtiljak »Bennett Built a Time Machine«, kjer vloga glavnega pevca pripade Jimmyu Keeganu. Karizmatični možicej z velikim srcem novo vlogo opravi z odliko, medtem ko posamezni, psihadelično usmerjeni aranžmaji, kjer ni moč spregledati vpliva zgodnjih Pink Floyd in poznih Beatlov, poslušalca po ambientalni plati prenesejo nekam v drugo polovico šestdesetih. Barvita valovanja melotrona nekoliko spominjajo na zgodnje King Crimson, medtem ko kompleksna in dramatična inštrumentalna sekcija, kjer ni mogoče prehvaliti Keeganovega bobnarskega dela, uspešno plove med različnimi jazz fusion meandri. Med poslušanjem glasbe in besedila si je z lahkoto mogoče predstavljati nekega norega, psihadeličnega umetnika-znanstvenika, ki si gradi časovni stroj v podobi letečega čajnika.
Z mračnim ambientom prepredena »Get Out While You Can«, kjer vladajo bogate sintetizatorske multiharmonije, medtem ko Leonard potrdi svoje vokalno kameleonstvo, je še ena za običajne Spock's Beard podvige precej netipična, če že ne unikatna kompozicija, ki se bo gotovo že kmalu uvrstila v ožji krog koncertnih favoritov. »A Better Way to Fly« je še za spoznanje bolj mračna otvoritev, kjer se lahko sliši, da Spockobradci očitno občasno spremljajo tudi sodobno prog sceno in niso tako zaverovani v šestdeseta in sedemdeseta kot se morda večkrat zdi, saj bi nekatere sekcije, kjer imajo glavno pobudo melotron, dramatične vokalne harmonije in nasršene kitarske pasaže, gotovo odobril tudi veliki mecen sodobnega proga Steven Wilson (Porcupine Tree) in njegovi prijatelji iz skupine Opeth. V zaključnem delu Spockobradci uporabijo vokalno tehniko kontrapunkta v stilu Gentle Giant, katere so se v preteklosti že večkrat lotili in katera v navezi z melotronskimi valovanji dobi epske dimenzije.
Sijajni »The Center Line«, kjer še posebno navušujeta Alan in Ryo, se odpre z burnim klavirskim solom, nakar nastopi pravcata ambientalna eksplozija in prehod v kompleksno inštrumentalno sekcijo z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji. Sčasoma se ji pridruži še Tedov vokal in kompozicija nenadoma pridobi zavidljivo melodične dimenzije. Seveda pa to ne traja prav dolgo in sčasoma v 'glavni plan' vpadejo naravnost nore improvizacije, ki so v izvedbi takšnih mojstrov svojih inštrumentov vselej dobrodošle.
»To Be Free Again«, še ena odlična kompozicija s popolnoma retro sedemdeseta zvokom, je z nekaj več kot desetimi minutami najdaljše delo na albumu. Ta epska poslastica se odpre s pompoznim uvodnim delom, čemur sledi prehod v precej bolj subtilno sekcijo z briljantnimi vokalnimi harmonijami in mogočnim simfoničnim zaledjem. Enega izmed boljših trenutkov predstavlja zaključna sekcija s prefinjeno klavirsko solažo in jadrno kitarsko improvizacijo, medtem ko med melodičnimi aranžmaji vnovič zavladajo pravcata vokalna nebesa. Na zaključnem, ambicioznem podvigu »Disappear«, ki je po zaslugi melanholičnih vokalnih harmonij celo eden izmed najbolj ganljivih trenutkov v dosedanji Spock's Beard zgodovini, se kot poseben gost na violini izkaže odlično razpoloženi David Ragsdale (Kansas).
Neverjetno, vendar resnično - mojstrovina »The Oblivion Particle« je dokaz, da Spock's Beard zvočne evolucije, kljub prehodu v 'zrela leta' in bogati kilometrini, še zlepa ni konec in da je band še vedno sposoben presenetiti z dosežki, ki spadajo v sam vrh njihovega ustvarjalnega opusa. »The Oblivion Particle« je že zdaj eden glavnih kandidatov za najboljši progrockovski album leta 2015. Po odhodu originalnega bobnarja in kasneje glavnega pevca Nicka D'Virgilia (Big Big Train) je bilo mnoge privržence strah, da se bo zgodilo podobno kot po odhodu za številne že legendarnega Neala Morsea (Transatlantic, Flying Colors), ko se je band nekaj let po 'velikem šoku' še 'lovil' glede željene slogovne usmeritve in vsi njihovi dosežki niso bili ravno na vrhunski ravni, vendar so Spockobradci dandanes boljši kot kdajkoli prej po Nealovem slovesu.
na vrh