Na novi studijski album kitarske legende Stevea Hacketta tokrat ni bilo treba dolgo čakati, saj je »The Night Siren« izšel po skoraj natanko dveh letih odkar nas je Steve razveselil z odličnim predhodnikom »Wolflight« (2015). Tokrat se je kitarski velemojster po navdih v nekoliko večji meri vrnil k svetovni glasbi s katero se je bolj ali manj spogledoval tudi na nekaterih preteklih dosežkih. Navdihe za nove kompozicije je tokrat črpal tako iz Bližnjega Vzhoda, glasbe južnoameriških ljudstev kot iz njemu tradicionalno bližjega keltskega in anglosaksonskega sveta. Tovrstni vplivi svetovne glasbe so zaznavni že na temperamentni uvodni kompoziciji »Behind the Smoke«, katera vsebuje perzijski strunski inštrument tar v izvedbi gostujočega glasbenika Malika Mansurova. Od prestižnih gostov velja omeniti tudi bobnarja Nicka D'Virgilia (Big Big Train, ex-Spock's Beard), ki se je izkazal na neobičajno razigrani skladbi »Martian Sea« na kateri je prisoten sitar ter Steveovega brata Johna, ki se je po večletni odsotnosti, kar se tiče igranja na Steveovih albumih, uspešno vrnil s svojo flavto na »Martian Sea« ter na »West to East«. Pri snovanju novih simfoprogrockovskih poslastic je Steveu ponovno pomagala že preverjena, dolgoletna ekipa glasbenikov, katera ga že vrsto let spremlja tudi na koncertnih turnejah in v kateri se nahajajo klaviaturist Roger King (The Mute Gods), bobnar Gary O'Toole in pihalist Rob Townsend.
Steveovo raznovrstno združevanje zahodnjaških in vzhodnjaških glasbenih vplivov ob zavzetem negovanju njegovege karakteristične kitarske tehnike je še posebno uspešno na že prej omenjeni mojstrovini »West to East«, enem izmed vrhuncev albuma, kjer sta poleg njegove žene Jo na odličnih spremljevalnih vokalnih harmonijah prisotna izraelski pevec Kobi Farhi (Orphaned Land) in palestinsko-izraelska pevka Mira Awad. Steve je s tovrstnim izborom gostujočih vokalistov želel dokazati, kako lahko glasba uspešno premešča sovraštvo in gradi mostove med sprtimi narodi. Sodelovanje med Steveom in Farhijem je bilo celo tako uspešno, da se je Hackett odločil sodelovati na prihajajoči plošči skupine Orphaned Land. »The Night Siren« po Steveovih besedah predstavlja prelomno točko v njegovi dolgi solo karieri, saj je na njem prvič počutil kot pevec v pravem pomenu te besede in med snemanjem kar precej delal na izboljšanju svoje pevske tehnike.
Njegov pevski napredek je na neinštrumentalnih kompozicijah že takoj zaznaven, kar pomeni, da se imenitnih gostujočih pevecev kot je dolgoletni sodelavec Nad Sylvan, ki gostuje 'zgolj' na skladbi »Inca Terra« ob bogatih vokalnih harmonijah na večini del sploh ne pogreša. »Inca Terra« je ena izmed tistih karakterističnih Steveovih romantičnih, eteričnih skladb z bogatimi vokalnimi harmonijami in sakralnimimi aranžmaji, kakršne ljubitelj njegove glasbe nekako že skorajda pričakuje na vsakem mojstrovem novem albumu. Dualne harmonije med kitaro in klaviaturami so 'krive', da vse skupaj na kratko spominja tudi na Genesis iz njihovih najboljših časov, medtem ko tolkala na bazi svetovne glasbe dodajo prijeten eksotični pečat.
Eterična balada »In Another Life«, ki vsebuje irske dude v izvedbi Troya Donockleya (Nightwish), se oplaja v keltksem melosu, kar pomeni, da vsebuje izjemno atmosfero, katero še dopolnijo Steveove milozvočne kitarske pasaže. »In the Skeleton Gallery« s svojim nekoliko srhljivim in skrivnostnim pečatom, kjer vladajo zlovešče naravnane kitarske pasaže, spominja na nekatere pretekle Steveove dosežke, ki bi lahko bili uspešna zvočna podlaga za razne filmske grozljivke. Zaključna skladba »The Gift« je grajena okrog Steveove melanholične kitarske solaže, katero v ozadju spremljajo čudoviti simfonični aranžmaji ter soustvarjajo izjemno sproščujočo in dvigujočo ambientalno magijo.
Gospod Hackett je z »The Night Siren« vnovič dokazal, da je v primerjavi s preostalimi (nekdanjimi) Genesis člani dandanes daleč najbolj kreativen in duhovit glasbenik, ki je ohranil ponos na svoje glasbene korenine s čimer marljivo ohranja najbolj žlahtno izročilo simfoničnega progresivnega rocka. »The Night Siren« je še en nadvse eklektičen dosežek v Steveovi bogati zakladnici studijskih umetnin. Prav neverjetno je, kako mu za razliko od njegovih nekdanjih Genesis soborcev spoštljivo število let ni prav v nobeno breme, temveč se celo zdi, da je bolj kot kdajkoli prej zagnan in odločen, da svojo glasbo ponese širom tega sveta in z njo razveseli vse ljubitelje starošolskega progresivnega rocka s pečatom svetovne glasbe. Albumu, ki je v marsičem nadvse posrečeno nadaljevanje predhodnika »Wolflight« razen precej generične naslovnice s sicer čudovito fotografijo aurore borealis v glasbenem oziru ni moč očitati ničesar. Steve je vnovič zadel 'žebljico na glavico' in že zdaj ni dvoma, da bo »The Night Siren« sodil med glavne kandidate za najboljši progresivnorockovski album v letu 2017.
na vrh