»The Next Day« je prvi album po desetih letih v režiji multitalentiranega umetnika in žive glasbene legende Davida Bowieja, za katerega so bili številni prepričani, da je zaradi šibkega zdravja za vekomaj zaključil kariero, še posebno po tem, ko je leta 2004 doživel srčni napad. Toda v tem času je unikatni glasbeni kameleon na karseda diskreten način snemal novo glasbo, in to na način, kakršnega prakticira skozi večino svoje dolge in izjemno pestre kariere, v kateri je pomagal zanetiti lepo število inovativnih glasbenih trendov. Njegov štiriindvajseti studijski album ne samo po večini glasbene vsebine, temveč že s samo naslovnico opominja na Bowiejevo »berlinsko trilogijo«, ko je konec sedemdesetih posnel tri klasične albume »Low« (1977), »Heroes« (1977) in »Lodger« (1979), ki še danes spadajo med njegove najboljše dosežke. Bowiejeva slika s kultne »Heroes« naslovnice je bila tokrat izrezana, napis »Heroes« pa prečrtan, kar je tako lepo posvetilo tej fazi Davidove kariere kot dokaz, da ga niti največje mojstrovine iz preteklosti ne obremenjujejo pri nadaljnjem ustvarjanju sveže in kreativne glasbe.
David je na »The Next Day« združil moči s starim pajdašem, legendarnim producentom Tonyem Viscontijem, s katerim sta v sedemdesetih sodelovala pri večini Bowiejevih najboljših albumov. V besedilih je čutiti zajetno galono sarkazma do zblaznelega sveta (»Where Are We Now«, »I'd Rather Be High« in »(You Will) Set the World on Fire«), samoironije (»The Next Day«, »Dirty Boys«), nostalgije po lepših časih (»Love Is Lost«, »Valentine's Day«), kot tudi Davidovo dolgoletno zaljubljenost v skrivnostno vesolje oziroma znanstveno fantastiko (»The Stars (Are Out Tonight)«, »Dancing Out In Space«). Nabor imenitnih glasbenikov, ki so Davidu priskočili na pomoč, je pester, nedvomno pa med njimi izstopajo kultni basist Tony Levin (King Crimson, Peter Gabriel), Bowiejev dolgoletni kitarist Earl Slick, dolgoletna basistka Gail Ann Dorsey, bobnarski mojster Sterling Campbell in kitarski inovator David Torn. Gospod Bowie se je poleg petja po stari navadi preizkusil tudi na akustični kitari in klaviaturah.
Nobena od 14-ih skladb na »The Next Day« ne presega petih minut, kar je za tega legendarnega glasbenika, ki je bil s scene odsoten kar deset let, nedvomno modra poteza, saj lahko tako na sleherni stvaritvi v kratkem roku dobro demonstrira svojo slogovno in aranžersko raznovrstnost. Naslovna skladba odlično uteleša gospoda Bowieja z glasom razdraženega in krmežljavega strica, ki je ravnokar vstal iz postelje, razgrnil okenske zavese in se srepo zastrmel v še en siv dan, medtem ko Torn divje stresa jedke in razdražene kitarske fraze z obširno rabo duhovitih efektov. Z jazzovskimi ritmičnimi finesami zabeljeni »Dirty Boys« je zanimiv hibrid Davidove glamrockovske in berlinske ere, kjer posebno mesto zavzema bariton saksofon v režiji Steva Elsona. Omeniti je treba, da je Davidov specifični vokal za njegova leta še vedno zelo dobro ohranjen in je zadržal vso svojo prepoznavno karizmo iz let, ko je bil še suhljat, androgeni mladenič s peroksidno pričesko.
Odlični »The Stars (Are Out Tonight)«, kjer vladajo mogočne orkestralne zavese in bobnarski prehodi, je eden izmed vrhuncev albuma. S svojim hipnotičnim in nostalgičnim refrenom ponudi lep dokaz, da je gospod Bowie zadržal izjemen smisel za aranžersko senzibilnost, zato ni nobeno presenečenje, da je bil izbran za drugi singel z albuma. Na mračnem in pretresljivem »Love Is Lost«, kjer se prek Davidovega petja ponovno zariše podoba v jeklene spone vklenjene moderne družbe, kjer je ljubezen že zdavnaj ujeta v silikonskih lutkah z mikročipi, prek polaganja sintetizatorskih tekstur prav tako vladajo mogočni simfonični aranžmaji, ki jih je na albumu sicer v izobilju. »Where Are We Now?« je bil izbran za prvi singel z albuma, kar ni presenetljivo, saj gre za izjemno subtilno in nostalgično balado, ki opomni na Davidov pregovorno bogat smisel za ganljivo liriko. Besedilo pripoveduje o starcu, ki se spominja »starih dobrih časov«. »Valentine's Day« je položen na ostre Slickove kitarske fraze in obenem ves čas vzdržuje lahkotno melodijo, ki je v idealnem sorazmerju z Davidovim petjem, v katerem je tokrat moč zaslediti precej sledov sarkazma.
Nekoliko enigmatični »If You Can See Me« vsebuje fantazmagorične vokalne harmonije, kjer Bowieju na pomoč priskoči basistka Gail Ann Dorsey, medtem ko Levinove temperamentne bas linije učinkovito vzdržujejo mračno atmosfero. Fatalistični in rahlo psihedelični »I'd Rather Be High«, še ena satira na račun apatične moderne mladine in sodobne družbe nasploh, vsebuje Davidovo posmehljivo zasoljeno pevsko predstavo in subtilne spremljevalne vokalne harmonije. Na »Boss Of Me« navdušijo Levinove igrive linije na chapman sticku in Elisonove duhovite pasaže na bariton saksofonu, medtem ko je Davidov vokal sredi samoironije na račun besedila, v katerem se sprašuje, kako je lahko dekle iz majhnega mesta postalo njegov šef, vnovič razklan med melanholijo in posmehom. Na »Dancing Out in Space«, kjer vladajo številni duhoviti efekti na klaviaturah in kitari, se večni glasbeni Marsovec po dolgem času spet zapre v svojo astronavtsko kapsulo ter poleti proti oddaljeni galaksiji.
»How Does the Grass Grow?« vsebuje sposojen motiv iz stare klasike Jerryja Lordana »Apache« ter nekaj norih kitarskih improvizacij. Davidovo petje je ob pomoči spremljevalnih harmonij Gail Ann Dorsey vnovič karseda posmehljivo. Uporniško razpoloženi »(You Will) Set The World On Fire«, kjer bobni Sterlinga Campbella delajo s polno paro, medtem ko Earl Slick poskrbi za vrsto nazobčanih kitarskih fraz, je v skladu s svojim naslovom najbolj udarna skladba na »The Next Day«, vendar hkrati vsebuje tudi presenetljivo melodičen refren. »You Feel So Lonely You Could Die« je lepa romantična balada z zvrhano galono nostalgične atmosfere, predvsem na račun Davidovega pretresljivega petja in ganljivih simfoničnih aranžmajev. Z mračno, počasno in težko atmosfero prežeti »Heat« predstavlja nadvse posrečen zaključek regularne verzije albuma in še enkrat močno izpostavi Davidov prirojeni artizem, saj gre za eksperimentalno, celo nekoliko avantgardno stvaritev, ki je popolnoma drugačna od vseh preostalih del na albumu.
Bonus skladbe na posebni izdaji še zdaleč niso neki povprečni skladateljski dosežki, temveč so po kvaliteti povsem enakovredne regularnemu materialu. Z nostalgičnim vzdušjem prežeta pastoralno-psihedelična balada »So She« spominja na Davidovo zgodnje ustvarjalno obdobje, natančneje na slog z legendarnega albuma »Space Oddity« (1969). Kratki inštrumental »Plan« s svojimi disonantnimi improvizacijami predstavlja popoln eksperimentalen odklop. Energični in pompozni zabavljač »I'll Take You There«, kjer David zbija kozle na račun »ameriškega sna«, pa je nadvse zabavna popestritev za zaključek posebne izdaje albuma.
»The Next Day«, osupljiva vrnitev največjega glasbenega kameleona in dokaz, da gospod Bowie tudi po desetletnem premoru ostaja eden najbolj vznemirljivih, nepredvidljivih in unikatnih glasbenih mojstrov našega časa, gotovo spada med njegove najboljše dosežke po koncu sedemdesetih. Album je tudi po komercialni plati že kmalu po izidu naletel na izjemno lep odziv in se na britanski lestvici uvrstil celo na prvo mesto, kar ni uspelo nobenemu Bowiejevemu albumu po letu 1993, ko je izšel »Black Tie White Nose«. Po tej izjemno uspešni studijski vrnitvi za zdaj še nič ne kaže, da se bo David vrnil tudi iz koncertnega pokoja, vendar se bo skoraj gotovo slej ko prej ponovno spomnil starega bondovskega gesla »nikoli ne reci nikoli več«.
na vrh