Kaj se je zgodilo in kaj se dogaja s TNT? So mar znoreli? In to prav vsi do zadnjega v skupini? Vrnimo se sprva za kakšne pol leta v preteklost, da pogledamo kaj se je dogajalo s skupino. TNT imajo namreč v vrstah novega pevca. To je Tony Mills, ki je prišel iz vrst imenitnih britanskih melodičnih AOR rockerjev Shy. Ta se je v preteklem letu pridružil skupini, kot nadomestilo za standardnega TNT pevca Tonyja Harnella. Tony za Tonyja. Očitno se vsem meša. Harnell je bil sit TNT, ali pa je še pravi čas ugotovil v katerem grmu tiči zajec ter jo modro pobrisal iz skupine. Preostali del ekipe je hotel nekaj drugačnega. Vse pa sprva namreč ni dišalo niti po najmanjši sapici potencialne drugačnosti, kajti prihod vrhunskega pevca, kot zamenjava za vrhunskega pevca, je namreč povsem logična poteza, s katero so TNT tako v prvi vrsti zavarovali vse zaščitne znamke svoje hard rock branže. V drugi vrsti je prihod Millsa v skupino prav tako bil logičen, saj je človek definitivno brezhibno sposoben "odžvrgoleti" ves repertoar svojega predhodnika, čemur ni kos prav vsakdo. Na obzorju je bil tako povsem logično nov klasičen TNT album.
Vraga! TNT so v pristopu k novem albumu delali na tem, da naredijo kar se da "ne-TNT" album. Grozljivka. Gre za popolno devastacijo, popolno negacijo samega sebe. Ubadaš se cel album z željo po "drugačnem", na račun da zavržeš svojo klasično prepoznavnost v svetu hard rocka. Torej zavržeš drugačnost, da bi iskal drugačnost.
TNT torej prinašajo album, ki ni TNT. Mills je neprepoznaven, če primerjamo njegov Shy pristop recimo albumov "Unfinished Bussines" (2003) ali "Sunset And Wine" (2005), s tem kar je ponudil na The New Territory. Kot, da to dejansko ne bi bil Mills.Že otvoritev albuma s Constitution to potrdi. Možakar pristopa v nizki tonaliteti, zamolklo, mračno…. Halo? Ne le Mills, pač pa celoten bend pristopa v popolnoma novi usmeritvi.
Kratica za trinitrotoluen je v tem primeru na moč skladna z naslovom novega albuma The (T) New (N) Territory (T). In fantje so albumu nadeli pomenljiv naslov, saj so z njim dejansko zabredli na novi teritorij. Obrise teh premikov je nakazal že zadnji "TNT Harnell era" album "All The Way To The Sun", a je v primerjavi z "The New Territory" prav nedolžno pišče. Denimo komad Golden Opportunity je skladba z jasnim potencialom klasične TTN stvaritve (kitarski riff), a Mills z vokalom izbriše prav sleherno trohico upanja, v trenutku, ko se komad prelevi v refren. Neverjetno! Tukaj so umestne primerjave z neslanostjo The Darkness. Pa ne le tukaj. Nov primer tega je tudi refren Fountain Of Love, primerjav z The Darkness, pa boste z lahkoto našli še nekaj na albumu.
Pred nami je eksperimentalni album, ki je brezkompromisno razmontiral, do popolnosti klasičen TNT zvok. Gre za nekakšno pop rock ploščo, ki želi biti celo komercialna Je napolnjena z uporabo efektov, ki popolnoma pačijo Millsov vokal, ritem linija je umaknjena v ozadje produkcije, kitare se trudijo biti v zvoku aktualno skrivenčene, riffov pravzaprav ni zaznati v tej zvočni godlji, kjer ni nobene jasne usmeritve. Vse skupine, ki so vsaj malenkost prizemljene, pristopajo v "eksperimentiranju" tako, da gradijo in nadgrajujejo svojo lastno prepoznavnost in glasbeni izraz. Mnogo je albumov skupin, ki so ob vnašanju "novega", bile izredno uspešne v domiselni integraciji, katera je pomenila nov razvojni korak skupine navzgor. V primeru TNT pa "eksperimentiranje" ne deluje v tej smeri, pač pa v negativno - navzdol. V smer popolne degradacije. Ob dno samo-negacije trči skupina v Now We're Talkin', ki je prežeta z najbolj čudnimi kombinacijami in za katere se lahko človek resno vpraša, če kdo v TNT še poseduje mero zdravega okusa. Neokusna parodija na The Beatles.
Ob vsej zmešnjavi izstopajo v tej "poppy novotariji" motivi, ki jasno poudarjajo vplivnost legendarnih imen kot, so Bogovi Queen in The Beatles (refren Something Special), sam album "The New Territory", pa je bližji Ronniejevi skupini Vagabound, s katero ima v zvoku veliko več skupnega, kot pa s tradicijo TNT. Po klovnovstvu to pot še The Darkness ne morejo parirati TNT. Primer? Če je izbira priredbe What A Wonderful World nespametno presekala atmosfero na albumu "All The Way To The Sun", potem je skladba, ki nosi njeno vlogo na albumu "The New Territory, gotovo June. Komedija v slogu Paula Anke. Koga imate za norca fantje? Brez dvoma sebe.
Neokusno nespodobnih norčij nikakor ne zmanjka tudi v nadaljevanju albuma, pika na "i" temu, pa je zaključni nagovor Tonyja Millsa v izvirni "cockney" angleščini. Kdo bi se temu pristnemu "cockney" akcentu lahko smejal, ko pa prej pretočiš skozi tričetrt urno mučenje litre krokodiljih solz ob blodnem žalovanju po letu 2004, ko so TNT izdali odličen melodični hard rock album "My Religion". TNT bi morali ob menjavi pevca udariti z novim klasičnim hard rock albumom, to je na način, ki ga obvladajo in nosijo v krvi. S tem bi dokazali, da lahko brez težav preživijo brez karizmatičnega Harnella. Z Millsom v postavi ima skupina v slehernem trenutku možnost nadgraditi TNT albume s Harnellom. A ne na tak način.
Album "The New Territory" ima prav žalosten učinek. Bolj ko ga poslušaš, bolj ga sovražiš. Eno resno poslušanje zadošča, da ga potem ne poslušaš nikoli več! Izogibajte se temu novemu "drugačnemu" TNT albumu v velikem radiusu, pod vsako ceno! Fante TNT pa naj čim prej sreča zdrava pamet.
na vrh