Strapping Young Lad: The New Black

Strapping Young Lad? Jep, nori metalski znanstvenik oziroma metalski strgani dohtar Devin Townsend! Le kdo ga ne bi poznal? Človek, ki je eden najbolj pogumnih bitij ob tem, da sodi med največje odštekance glasbenega posla, kar se ima zahvaliti svojevrstnemu neustrašnemu briljantnemu geniju, kateri vselej znova in znova nepredvidljivo navdušuje. To pot je ta, peti po vrsti, studijski album S.Y.L. verjetno njihov zadnji, vsaj po napovedih sodeč! Devin Townsend naj bi po njem razpustil skupino in se posvetil očetovskim obveznostim! Hja pride čas,…

Z "The New Black", prinaša že v sami osnovi široko polje dojemanja glasbe Devina Townsenda, ki je zaznamovano v viziji Strapping Young Lad, impozantno prefinjeno združevanje vplivov, ki izhajajo iz njegovega prijateljevanja z žanri kot so industrial metal, melodični death metal, prevetritev z vskoki jazza in funk rocka, pa tudi dance in tehno začimb. Na albumu sta pustila opazen pečat tudi gostujoča Oderus Urungus (vokal), ki prihaja iz vrst komičnih death metalcev GWAR in indie/punk pevka Bif Naked. To je nekaj odklanjanj od S.Y.L. standardov, ki jih prinaša novi album!

"The New Black" je preprosto znova eden tistih imenitnih albumov, ko ne veš niti za sekundo naprej kaj namerava Townsend stresti iz svojega rokava. Znova kriči kot najbolj nor norec, kot vampir, ki te namerava z vsem svojim bruhajočim gnevom ravnokar raztelesiti ter pretvoriti in raztresiti kot gnojilo za boljšo rast koruze na McDonaldsovih poljih, ki služijo krmi prašičev, nepričakovano pa se lahko Devin prelevi v pravega opernega pevca skozi odlično sebi lastno melodično eksplozivnost. The New Black je še vedno v osnovi popolnoma nor metalski album. Ob tem pa, ob klasično norem humorju, to pot bode bolj kot kdajkoli v uho agresivnost sporočil uporniške drže, ki izhajajo iz Townsendovega nestrinjanja in nesprejemanja dejstva, kako zaničevalen odnos ima danes glasbena industrija in mediji do metal glasbe. To fuziranje različnih žanrov na "The New Black" je parodija na današnjo glasbeno industrijo in njeno sklepanje poslov.

Otvoritveni Decimator je pravzaprav nedolžno spočetje v primerjavi z nadaljevanjem plošče. Že v sami otvoritvi plošče tako naletimo na genialno zlepljen sotrk trasha in operetne simfoničnosti, ki jo izpolnjuje kot jagoda na vrhu sadne kupe duhovito izbrani prehodni "barocco" kitarski okrasek, ki iz usodno destruktivnega občutja, le to preveša v idilično navidezno začasno nedolžnost zaporedja "pravilno" ubranih not. Sledi You Suck! Podložen z thrash/death metal blasti. Njegovo sporočilo je, da prav vsi začenši z S.Y.L. pa preko celotne glasbene industrije "smrdijo": "Hell yeah you(we) fuckin' suck!!!" Kar veselo se prepričajte. Za trenutek v naprej ne veš ali bo "groove" komada noro naraščal še kar naprej nezadržnim kaotičnim razsežnostim naproti, ali pa ga bo obrnila na glavo kakšna mila prehodna točka. Enkratna fuzija, da sladko zboliš od vsega tega kaosa! Anti Product je najlepši primer ko se Townsend približa geniju Zappae, ko napadejo S.Y.L. z rafali trobil, naenkrat iz nič. Devin razjarjeno vrešči in seveda znova preglasi prav vse inštrumente! Kako je mogoče sploh nadgraditi vso njegovo norost. Kralj žanra "insane metal". Far Beyond Metal, kjer se pojavi na vokalu tudi Oderus Urungus, je verjetno najbolj nora skladba plošče in predstavlja najbolj neposredno parodijo na metal. Združeno je vse. Goreči riffi, besno kričanje, sintetizatorji pa z svojo elektroniko pomenijo pravo negacijo! Kanček GWAR odet v auro Townsendove norosti! Uspel poizkus na celi črti. Brutalno kričanje: "Don't you fuck with metal!?" se nenadno prelevi v operetno melodično obarvani refren, kjer Devin Townsend norčavo oponaša čisto zahtevane vokale današnjih trendovskih power metalcev Fucker zaznamuje tudi punkovski ženski vokal pevke Bif Naked. V svoji parodiji in brezmejnem norčevanju preko kaotičnih rifov in sami "Game – Boy" zveneči solaži na kitari ter seveda besnenju Townsenda na vokalu, je ena izmed najbolj zanimivo patentiranih in privlačnih skladb na albumu. Izreden atmosferični kontrast ponudi Almost Again, z melodičnim "clean" vokalom, ki plove na ozadju zgrajenem iz divjega "thrashy" ritma (ta je produkcijsko porinjen v ozadje, zato da dobi subtilni vokal na globini vzdušja). Sedaj samo čakaš kdaj bo Townsend znova ponorel, kar s tudi kmalu zgodi. Odlična zmes kričanja in melodičnega petja, v ozadju pa preplavlja vokale uporaba "black metalsko" simfonično obarvanih sintetizatorjev, Baladna Plyphony, ki jo odpre umazani polakustični motiv, preko katerega je podložen subtilni Devinov vokal, je pravzaprav uvodna skladba k zaključni naslovni pesmi The New Black. Uvod s prelije naravnost v militantni beat, naraščujoče uničevalne destrukcije, vzdušje je neopisljivo visoko apokaliptično, balistična atmosfera popolne norosti. Najbolj uničujoča skladba plošča, ki trga glavo! In tudi ta preseneti z melodičnim "grooveom" v refrenu! Plošča kateri čudenja med poslušanjem ni in ni videti konca!

Ta album je dobesedno nor, utrgan, ali karkoli si pač utegneš predstavljati pod temi pojmi! Veliko ljudi bo zaradi višje stopnje eksperimentiranja seveda nemara pogrešalo stare Strapping Young Lad. A "The New Black" je iskreno iskriv, nepopisno živahen, edinstveno in prepoznavno svojsko bleščeč izdelek, ki jih je dandanes bore malo, ali pa jih je zelo težko najti. Krasi ga enkratni genij Devina Townsenda, ki ostaja tako eden izmed najbolj pogumnih glasbenikov oziroma velikih glasbenih gurujev tudi danes. "The New Black" je prepričljiv oster, aroganten in nepopustljivo brezkompromisen posmeh glasbeni industriji, Townsend pa v tem dvoboju izstopa iz ringa kot veliki zmagovalec, ki se v svoji pridigi lahko okiti celo z nazivom "moderni metal Zappa". Townsend ponuja izredno žanrsko fuzijo, seveda v objemu vročega "treširanja" in neverjetnih "blast beatov". Glasbeniki žarijo v eksplozivnosti, adrenalinskem vrvežu, tehnični brezhibnosti in nenadkriljivi uigranosti, kajti na tej plošči se zgodi v kratkem času toliko stvari naenkrat, da le redka med njimi obstane v glavi. Za izvedbo tega pa moraš biti pravi atlet! Gre za relativno zahteven album, ki potrebuje nekaj več časa, da se usede, hkrati pa te privlačno potegne takoj nanj, saj ponudi intenziteto prvovrstne udarne riffovske adrenalinske naglice, kot le malokateri. To je album za vse, ki iščete drugačno, sveže, altetrnativno in predvsem "za zmešat" noro! Resnična škoda, da kreativni Devin napoveduje dolg odmor skupine po "The New Black"! Prismuknjenost brez konkurence!