Izraelska zasedba Orphaned Land je leta 2004 izdala svojo prvo konceptualno ploščo Mabool: The Story of Three Sons of Seven, na kateri so se poigrali s konceptom razkola treh religij - krščanstva, židovstva in muslimanstva - skozi parabolo treh sinov. Mabool je bend končno uspešneje predstavil širšemu občinstvu, dobival izključno pozitivne ocene, Orphaned Land pa so se kmalu po njegovi izdaji znova zaprli v studio in začeli s pisanjem novega materiala. Kar šest let so Izraelci pilili finese, končno pa v začetku letošnjega leta izdali dolgo pričakovano ploščo, ki je dobila naslov The Never Ending Way of the ORwarriOR. Znova so se Orphaned Land odločili za koncept, ki je to pot morda še bolj razdelan in dodelan, govori pa o večni bitki med lučjo in temo, ter o heroju - bojevniku luči ("or" po hebrejsko pomeni luč), ki bije ta boj.
Glede na večletno nastajanje albuma začetek albuma s preprosto skladbo Sapari zastavlja vprašanje, če je bilo tako dolgo čakanje res vredno. Predelava starodavne jemenske ljudske pesmi ne dosega brilijantnega uvoda prejšnje plošče z Birth of the Three (The Unification), s skoraj pop melodijo, ki se ponavlja skozi štiri minute komada in preprosto strukturo verz-refren-verz, pa se Orphaned Land ne odkupijo za šestletno čakanje na naslednika Maboola. A že prvi toni srhljivega klavirskega uvoda v From Broken Vessels razbijejo skrb, da so Orphaned Land zašli s poti. Edinstvena zmes progresivnega metala, polnega lomljenih ritmov, vituoznih solaž in agresivnih delov ter bližnjevzhodnih folklornih napevov, nezgrešljivega melosa in tradicionalnih izraelskih in arabskih melodij bruha z vsake minute albuma. Trdim lahko, da so Orphaned Land ta trenutek eden najbolj prvinskih, unikatnih in folku zvestih metal bendov, ki jih zlahka in brez sramu popredalčkamo v žanr pravega folk metala. K sreči Orphaned Land niso še eden tistih bendov, ki si folk del svojega ustvarjanja sposoja iz severnih delov Evrope, kar se danes na veliko prodaja, saj iz njihove glasbe iz vseh por hkrati pronica glasba in kultura Bližnjega vzhoda. Z rabo številnih tradicionalnih inštrumentov s tega področja - saz, oud, chumbush, bouzuki in drugimi eksotičnimi glasbili Orphaned Land učinkovito naslikajo zgodbo mitološkega junaka, ki se nekje sredi širnih puščavskih sipin bori za mir in sožitje. Izraelska zasedba se trudi skozi glasbo doseči nekaj, kar politiki in verski fanatiki že desetletja in stoletja uničujejo, Orphaned Land namreč pridigajo o sožitju treh abrahamskih religij in dejansko jim to na neki ravni celo uspeva. Na živih koncertih namreč tako Arabci kot Židje družno, celo objeti, prepevajo besedila Orphaned Land in tako dosegajo prijateljstvo med skupinama, ki se že predolgo pobijata v imenu boga. Utopično je pričakovati, da bi imbecilni izraelska kot arabska stran prisluhnili idejam, ki jih širijo Orphaned Land, a vsak začetek je dober, pravijo. Povrh vsega pa Orphaned Land s pristopom do religije kot ga rišejo v vseh besedilih hodijo po tanki liniji rezila, saj je način vere kot ga opevajo v metalu precej tabuiziran. Orphaned Land tudi to uspeva; morda v veliki meri zaradi področja, iz katerega izhajajo. Še več, skupina dele besedil črpa celo direktno preneseno iz Biblije, Tore in Korana, pisana pa so tako v angleščini kot hebrejščini, tokrat pa prvič tudi v arabščini. Kar se tiče metalskega dela glasbe, so nosilci le-tega v veliki meri kitarski deli Yossija Sassija, ki temeljijo na pestrih riffih, občasno na "chugga-chugga" žaganju, predvsem pa na odličnih in edinstvenih solažah, ki kličejo predvsem po najboljših letih danes žal uvelih in izpelih Dream Theater, s tem da se večinoma izogibajo nam poznanih evropskih pentatoničnih lestvic in uporabljajo nam "tuje" bližnje vzhodne. Prelepo odigrani akustični deli občasno spomnijo na mojstrstvo Švedov Opeth, najbolj prav v akustičnem uvodu v sijajno baladno obarvano The Path, Pt. 1: Treading Through Darkness, ki prikliče spomine na odlično akustično ploščo Damnation. Nekaj krivde za to gotovo nosi soproducent albuma, genialni Steven Wilson (Porcupine Tree), ki je Izraelcem pomagal v zaključnih fazah snemanja, prispeval pa je nekaj zanj tako tipičnih "hammond" klaviaturskih linij, ki ustvarijo enkrat strašljivo, drugič pa melanholično in magično atmosfero. The Never Ending Way of ORwarriOR je sila razgibana in dinamična plošča, zato poleg otožnih, baladnih trenutkov, ki pritičejo konceptu, ponuja tudi mogoče, pompozne, skoraj filmske trenutke. Eden takih je odlična skladba The Warrior, na kateri v vsej svoji velični nastopi simfonični orkester iz Nazareta, ki je specifičen predvsem zaradi rabe arabskih violin, uglašenih drugače kot običajne in tako ustvarja nepričakovan in skoraj svečan ambient. Še vedno pa so Orphaned Land tudi močan, heavy metal bend, zasidran v progresivnem in melodičnem death metalu, kar jasno dajo vedeti z eno svojih najtežjih in najagresivnejših skladb, rušilno Codeword: Uprising. Trenutkov, ki te presenetijo z vsakim vnovičnim poslušanjem, je na The Never Ending Way of ORwarriOR vse polno, veliki krivec za to pa je predvsem fenomenalna vokalna predstava Kobija Farhija. Prav zaradi Farhija koncept zaživi v vsej svoji polnosti, vokalno je moč slišati vse od sijajnega čistega vokala, epsko odpetih refrenov, misterioznega šepetanja, zborovskega petja, "pridiganja" v hebrejščini ter surovega, agresivnega a jasnega in razumljivega growla. Celoto popolnoma zaključuje sijajna produkcija, ki je izjemno topla, zvok pa kristalno čist in jasen.
Orphaned Land je z The Never Ending Way of ORwarriOR morda uspelo ustvariti svoj magnum opus, vsekakor pa je plošča polna čustev in tako bogata, da lahko z vsakim novim poslušanjem odkrivaš nove in nove stvari. Orphaned Land sporočajo, da smo bojevniki luči mi sami, in čeprav je utopično pričakovati sožitje ter mir med tremi abrahamskimi religijami, je sporočilo Orphaned Land močno. S svojo dolžino skoraj ure in dvajset minut plošča ni lahek zalogaj, a ponuja ogromno, predvsem pa ima kvaliteto, ki manjka mnogim sodobnim ploščam - t.i. "replay value" ali visoko vrednost ponovnega in vnovičnega poslušanja.
na vrh