Haken so, kljub precej tevtonsko zvenečemu imenu, popolnoma angleška skupina, saj prihajajo iz Londona in jim niso tuji določeni ekscentrični zvočni in lirični podvigi. Ti mladi progrockovski revitalisti, ki so nastali leta 2007, so najnovejšo angleško upanje sodobne prog scene, kjer so dolgo časa suvereno vladali Švedi in Američani. Že oba njihova predhodna dva studijska albuma, »Aquarius« (2010) in »Visions« (2011), sta pozitivno presenetila številne kritike, ki niso vedeli kaj si lahko obetajo od novega banda, ki je na imeniten način gradil mostove med prog metalom in prog prockom, pri čemer so, ob spretnem vnosu elementov jazz fusiona, pod isto streho združevali vplive tako različnih izvajalcev kot so King Crimson in Dream Theater. Angleški progrockovski entuziasti so se tako že ob svojih prvih korakih izkazali za precej zrel band od katerega se lahko v prihodnosti obeta samo najboljše.
Haken so na »The Mountain«, ki je njihov najbolj ambiciozen in kompleksen dosežek do zdaj, naredili naslednji korak naprej pri izoblikovanju lastnega zvoka, pri čemer so se bolj kot kadarkoli poprej po navdih podali v svet klasičnega prog rocka in si dali še večji dušek pri demonstraciji svojih zavidljivih tehničnih spretnosti. Album je naphan s številnimi elementi klasičnega proga, prog metala in jazz fusiona ter v manjši meri tudi sintpopa osemdesetih, ambientalne glasbe in soula. Po prvotnih načrtih bi moral »The Mountain« vsebovati koncept, vendar so si kasneje premislili. Naslov albuma je po besedah članov banda metafora za doseganje življenjskih ciljev kot večkratnih potovanj na visoko goro s številnimi vzponi in padci naproti zadanemu cilju (osvojitvi gorskega vrha in s tem uresničitvi življenjskega cilja).
»The Path« je ganljiva baladna otvoritev na bazi ambientalne glasbe s krhkimi klavirskimi aranžmaji in prostranimi sintetizatorskimi valovanji. Izvrstni, variabilni vokal Rossa Jenningsa, ki na trenutke spominja na Dereka Shulmana (Gentle Giant), že takoj na začetku albuma dokaže svojo kvaliteto pri popolnoma angažiranemu doseganju čustvene raznovrstnosti. »Atlas Stone« je v uvodnem delu prepojen s subtilnimi klavirskimi aranžmaji, nakar sledi prehod v epsko ter ritmično kompleksno sekcijo sredi katere Haken uspešno združujejo elemente prog rocka in prog metala. Razburkano vzdušje uspešno povezuje Jenningsova teatralna vokalna predstava, medtem ko band večkrat nepričakovano zavije v svet jazz fusiona. Posamezne improvizacije bodo osrečile tudi najbolj zahtevne inštrumentalne sladokusce, saj so Haken tehnično izjemno podkovan band. Vmesne vokalne harmonije precej spominjajo na Gentle Giant, kar se skozi »The Mountain«, predvsem v prvem delu albuma, sicer še večkrat ponovi.
Poleg King Crimson so bili Gentle Giant nedvomno glavni vpliv med ustvarjanjem »The Mountain«, kar postane še bolj očitno na odličnem burlesknem vrtiljaku »Cockroach King« za katerega je band celo posnel komični promocijski video. Slednji na trenutke res spominja na nekaj kar bi Gentle Giant ustvarili, če bi se spet združili skupaj. Glavna odlika te sila zabavne zvočne avanture so raztresene, melodramatične vokalne harmonije in nekonvencionalni ritmični načini z rabo kontrapunkta, pri čemer si ni težko predstavljati avtoritarnega kralja ščurkov, ki zadovoljno viha svoje dolge tipalke med teroriziranjem trpečih živalskih podložnikov. Temu primerno vseskozi vlada nenavadna mešanica mračne, srhljive in komične atmosfere. Band na trenutke vmes zanese v svet jazz fusiona, vendar se vselej pravočasno vrnejo nazaj k epskemu refrenu, ki je glavna odlika te sodobne prog klasike.
»In Memoriam« je še eno visoko kompleksno delo s številnimi nepričakovanimi časovnimi prehodi, kjer so se Haken med divjimi tehničnimi eskapadami vnovič izkazali z izjemno slogovno pestrostjo. Brutalne kitarske pasaže, ubijalski bobnarski krošeji ter Jenningsova dramatična vokalna ekspresija ves čas gradijo izjemno intenzivno atmosfero. »Because It's There« se odpre s sakralno obarvanim a capella petjem, ki zveni kot vrnitev nazaj v srednji vek, nakar zavlada izjemno prijetna melodija s čimer Haken dokažejo, da niso samo tehnični superiorneži, katerim bi zaploskali tudi vsi člani Dream Theater, temveč negujejo tudi izjemen občutek za ustvarjanje subtilnih aranžmajev, kar pomeni, da gre za band, kateremu nikakor ni moč očitati pomanjkanja duše.
Skoraj dvanajstminutni ep »Falling Back To Earth« na katerem večinoma vlada mračna in kaotična atmosfera vsebuje besedilo navdahnjeno po starogrški legendi o Dedalu in Ikarju. Drama ne popusti niti za eno samo sekundo in band je v uvodnem delu v popolnoma tehnicističnem prog metal elementu, kjer s polno paro drvi skozi supersonične ritmične in improvizacijske meandre. Kljub vsemu pa še vedno najdejo čas za epski refren in ambientalno ganljive trenutke, kjer si privoščijo tudi nekaj zvočnega minimalizma. »As Death Embraces«, kjer Jennings vnovič navduši s svojo emocionalno vokalno predstavo, je melanholična balada, pravzaprav žalostinka, katero se lahko dojema tudi kot nadaljevanje predhodne skladbe, kar pomeni, da bi besedilo lahko predstavljalo Dedalovo žalovanje za mrtvim Ikarjem.
»Pareidolia«, izjemno barvita fuzija prog rocka in prog metala, vsebuje rabo pentatoničnih lestvic, kar daje temu skorajda enajstminutnemu epu orientalsko atmosfero. Ultradramatično vzdušje sredi napetih ritmičnih nians narašča iz trenutka v trenutek, medtem ko se band večkrat poda na divji improvizacijski vrtiljak. Niti tokrat ne izostane epski refren, medtem ko atmosfera spominja na kakšno pustolovsko potovanje skozi puščavske sipine. Napeto ozračje se nekoliko umiri šele približno na polovici epa, kjer zavladajo minimalistično začinjene ambientalne zavese ob Jenningsovi standardni pevski eklektičnosti, nakar za nekaj časa spet nastopijo brutalni preobrati z brezkompromisnimi improvizacijami in skorajda trashmetalskimi ritmičnimi niansami.
Osupljivo melanholični ep »Somebody« predstavlja zaključni ambientalni triumf, kjer je v ospredju predvsem čustvena razsežnost Jenningsovega 'raztegljivega' vokala, medtem ko v ozadju vladajo minimalistični simfonični aranžmaji. Lepo je slišati, da se Haken, kljub izjemnim tehničnim veščinam, znajo pravočasno 'ustaviti' in izgraditi številne subtilne zvočne motive, ki so po navadi povezani s povsem specifičnim angleškim melosom. V drugem delu te izvrstne skladbe za kratek čas vnovič uporabijo slikovite vokalne harmonije na bazi Gentle Giant, ki pa v ničemer ne razsvetlijo vsesplošnega žalostnega vzdušja tega veličastnega zaključka.
Z »The Mountain« so Haken naredili velik korak naprej pri zvokovni evoluciji in oblikovanju lastne zvočne podobe, obenem pa so ustvarili enega izmed najboljših progrockovskih albumov v letu 2013, kar pomeni da so dosegli uresničitev ene izmed svojih velikih ambicij. Prav neverjetno je, kako se je eden redkih bandov, ki pod isto streho uspešno združuje ljubitelje prog rocka in prog metala, v sila kratkem času prebil med elito sodobnega prog rocka, vendar so to storili povsem zasluženo, tako da so poleg Porcupine Tree prav gotovo med najbolj vznemirljivimi sodobnimi angleškimi progresivci, pri katerih se bo očitno z vsakim izidom naslednjega studijskega albuma pričakovalo novo mojstrovino.
na vrh