Ameriški prog/arena rock heroji Styx so se na veselje zvestih privržencev končno vrnili z novim studijskim albumom, »The Mission«, ki je dokončno ovrgel mit, da brez originalnega klaviaturista/pevca Dennisa DeYounga preprostno ne morejo več ustvariti dosežka s katerim bi lahko dosegli visoke artistične standarde njihovih zlatih časov (druga polovica sedemdesetih in začetek osemdesetih). Prejšnja studijska albuma, »Cyclorama« (2003) in plošča priredb »Big Bang Theory« (2005), sta namreč marsikaterega privrženca pustili hladnega, saj band na večini del v marsičem ni več spominjal na tiste klasične Styx, ki so nam ostali v najlepšem spominu. Zdelo se je, da sta tudi oba šefa aktualne Styx verzije, se pravi kitarist/pevec Tommy Shaw in njegov kitarski/pevski kompanjon James Young, ugotovila, da je boljše, da se vsaj za desetletje več ne vračajo v studio in se rajši posvetijo koncertnim nastopom. Kdo ve, morda je prav tovrstna dolga odsotnost iz studia botrovala temu, da je »The Mission« na koncu izpadel tako dobro oziroma da je presegel tudi najbolj divja pričakovanja zvestih privržencev njihove glasbe.
Shaw, Young, njun dolgoletni tovariš na basu Chuck Panozzo, ki je bil tokrat prisoten na skladbi »Hundred Million Miles from Home« (Chuck se že vrsto let spopada s HIV-om, kar mu onemogoča aktivnejše delovanje v bandu), klaviaturist/pevec Lawrence Gowan, bobnar Todd Sucherman in basist Ricky Phillips, so med ustvarjanjem »The Mission« končno ugotovili, kako se približati veličini najboljših Styx časov. Večina del na njem ob tradicionalnem menjavanju dramatičnih glavnih vokalov, pompoznih simfoničnih aranžmajih, epskih večglasjih in težkorockerskih kitarskih rifih res spominja na zlato ustvarjalno obdobje te legendarne skupine, medtem ko Gowan nadvse uspešno nadomešča DeYoungov vokal. Tudi zvok sintetizatorjev in posamezni aranžmaji imajo popolnoma retro sedemdeseta pridih k čemur je veliko prispevala tudi izvrstna produkcija v režiji Willa Evankovicha, ki je obenem pomagal Shawu pri tvorbi zanimivega koncepta.
»The Mission« je namreč prvi Styx konceptualni album po kultnem »Kilroy Was Here« (1983) in prav tako vsebuje znanstvenofantastično zgodbo, ki izpade precej bolj realistično od Kilroyjevih precej cenenih dogodoviščin z japonskimi roboti. Besedila na »The Mission« se vrtijo okrog človekove prve misije na rdeči planet, se pravi Mars, leta 2033 o kateri se dandanes v obdobju, ko so Kitajci pri inovativnih vesoljskih projektih v marsičem že prehiteli nadute in z vojnami obsedene Američane, spet vse več govori. Slogovno je »The Mission« tista nadvse zabavna mešanica prog rocka, hard rocka in arena rocka, ki je Styx v drugi polovici prinesla svetovni sloves, kar je nadvse razveseljiva ugotovitev do katere se pride že ob poslušanju uvodnih skladb.
»Overture« je kratka, a učinkovita, večinoma inštrumentalna otvoritev v pristni progrockovski maniri kakršnih od Styx že dolgo nismo bili več vajeni. Temperamentni »Gone Gone Gone«, ki je izšel kot nosilni single z albuma, nazorno demonstrira kako dobro Gowan nadomesti DeYoungov vokal. To je pompozna stvaritev s številnimi nabrušenimi kitarskimi rifi in imenitnimi vokalnimi harmonijami v najboljši Styx tradiciji. »Hundred Million Miles From Home«, kjer se za mikrofonom znajde Shaw s svojim tradicionalno bolj subtilnim vokalnim pristopom, ima rahel funkovski pridih in večglasen refren s ploski rok. V primeru, da bi izšel na koncu sedemdesetih/začetku osemdesetih bi imel verjetno hit potencial.
Z bluesovskimi kitarskimi pasažami prepojeni »Trouble at the Big Show« je edina skladba na »The Mission« s tradicionalno čemerno zvenečim Youngom na glavnem vokalu. Melodični refren je tudi tu popolnoma retro in močno spominja na določene stvaritve iz zlatih ustvarjalnih let. Presunljivi »Locomotive« s Shawom v glavni pevski vlogi se lahko že takoj uvrsti med najlepše in najbolj kompleksne Styx balade vseh časov, kjer zvoki mini mooga in melanholične kitarske pasaže še bolj razvijejo nostalgično atmosfero. Tudi s številnimi pompoznimi trenutki nabiti »Radio Silence«, kjer ne manjka epski večglasni refren, zveni kot, da bi šlo za pozabljeno skladbo iz obdobja med letoma 1975 in 1983, kar pomeni, da imamo opravka s š eno polnokrvno Styx klasiko. Osupljivo nostalgični in dramatični »The Greater Good«, kjer se na glavnem vokalu na idealen način menjata Shaw in Gowan, bo prav tako marsikoga vrnil nazaj v 'stare dobre čase', medtem ko se bo tu marsikdo spomnil zakaj so Styx določeni mediji označili za ameriški odgovor na Queen.
»Time May Bend« je klasični, nekoliko kratki arena rocker z Gowanom za mikrofonom, medtem ko »Ten Thousand Ways« predstavlja novo priložnost za demonstracijo eteričnih večglasij. S simfoničnorockovskim epom »Red Storm«, kjer ni moč prehvaliti dramatičnih simfoničnih aranžmajev in razburkanih kitarskih pasaž, Styx uspešno opomnijo zakaj so bili poleg Kansas svoje dni, za kratko obdobje, preden so zapluli v bolj komercialne vode, najbolj cenjena ameriška progrockovska skupina. »Khedive« vsebuje razburkane baročne klavirske aranžmaje, medtem ko operetne vokalne harmonije in epska kitarska solaža nemudoma spomnijo na vzporednice s Queen. »The Outpost« je melodični arena rocker s poudarjenimi retro sintetizatorskimi linijami, žgočim kitarskim rifom in imenitnim, večglasnim refrenom, ki bi bil v nekih drugih časih nedvomno veliki hit. Že zdaj se ga lahko postavi ob bok vsem Styx zimzelenom. »Mission to Mars« predstavlja nadvse posrečen zaključek albuma, ki po strukturi in atmosferi nekoliko spominja na klasiko »Come Sail Away« Zanimivo, da je bil prav nosilni kitarski rif te kompozicije tisti, ki je Shawa navdihnil, da je napočil primeren čas za stvaritev novega Styx albuma.
Konceptualna poslastica »The Mission« predstavlja veliko vrnitev za eno najboljših in najbolj uspešnih ameriških rockovskih skupin vseh časov, katere verjetno niso pričakovali niti njihovi najbolj optimistični privrženci. Melodičnorockovski/progrockovski heroji so nedvomno poskrbeli za eno večjih studijskih presenečenj v letu 2017, kateri tudi po komercialni plati kaže zelo dobro. Nič čudnega, da je celo DeYoung, kateremu kot solo glasbeniku v zadnjem času ne gre najboljše, nedavno izrazil željo po obnovitvi klasične Styx postave, vendar bo prej kot ne zelo verjetno naletel na gluha ušesa. Styx so v trenutni postavi na »The Mission« več kot dokazali da za oživljanje nekdanje magije v studiu niti malo ne potrebujejo ponovnih uslug muhastega nekdanjega tovariša.
na vrh