Novi L.A. Guns album. Ne, ni tisto kar mislite. Pravzaprav je to tisti pravi L.A. Guns album in prvi po 15. letih odkar je izšel »Waking the Dead« (2002), ko sta naposled znova združila moči ustanovni član skupine in kitarist Tracii Guns ter znamenito zlato grlo skupine Phil Lewis.
»The Missing Peace« potrjuje hipoma dejstvo, da očitno pravi L.A. Guns funkcionirajo optimalno le, če zdrvijo prave in zdrave kemične reakcije v postavi. V tem primeru tiste, ki vladajo le med Philom Lewisom in Tracii Gunsom. Naslovnica namiguje na to. Sestavljeni logotip iz dveh delov, ki sta 15. let iskala drug drugega. »The Missing Peace« je tako izredno prepričljiv, kvaliteten in vseskozi polno suveren ter kompakten album dvanajstih novih točk, ki obuja v polnem iztržku vso magijo, ki so jo ljubitelji te skupine nenehno pogrešali. Čeprav sta se torej Tracii Guns in Phil Lewis posvečala v vmesnem obdobju vsak svoji verziji L.A. Guns in je Tracii zabeležil nekaj nadvse kakovostnih sodelovanj v drugih projektih, pa je »The Missing Peace« naposled tista prava potrditev, da so pravi L.A. Guns rojeni le ob čvrsti navezi Guns-Lewis. Tako komponistični, kot izvedbeni.
»The Missing Peace« je čvrsti zrelostni priključek časom pobalinstva zlatih časov s preloma osemdesetih v devetdeseta, ki so postavila ime L.A. Guns trajno na svetovni zemljevid rock'n'rolla. Nemalo je trenutkov, ki so primerljivi z prvo ero ustvarjanja skupine, pri čemer vlečejo asociacije tudi do istoimenskega studijskega prvenca. Že samo silno nesramna in porogljiva otvoritev albuma z punk rock'n'roll stampedom, podkrepljenim z izrazito umazanim in prodornim riffom v It's All the Same To Me opomni, na usodno »rojstno« povezanost skupin L.A Guns in Guns N' Roses. Vsekakor ne gre brez balade! To pot jo zastopa skladba Christine, ki presunljivo potegne na Crystal Eyes. Sicer je moč izčrpati iz kompozicij novega albuma še nekaj dodatnih estetskih vzporednic s »Hollywood Vampires«, kot je v v izvrstni Kill Or Die (Some Lie 4 Love), ali naslovni skladbi, ki asociira na Over the Edge. Energija, vibracija, vezi. Vse to ostane v esencah kreatorjev, stvarnikov glasbe, v tem primeru Tracii Gunsa. Le prenaša se skozi čas in manifestira na različne načine, medtem, ko s svojega bistva ne skrene. Izrazito močan je zaključek albuma, ki ga po izvrstni naslovni skladbi sklene Gave It All Away, v kateri Tracii Guns enkrat več razkaže svoje mojstrstvo obvladovanja šeststrunske teorije in Phil Lewis s svojim prepoznavnim značajem opozori enkrat več, zakaj tako odlično funkcionira v dialogu z Gunsem. Briljantna skladba za sam sklepni del albuma!
Čeprav deluje album, kot da je bil ekspresno hitro ustvarjen in odigran, učinkuje izredno dobro od prve do zadnje skladbe in kreativnih mimostrelov mu ne gre očitati. Ohranja surovost, nasršenost, pobalinsko naravo. Deluje koncertno, živo, umazano, organsko! Oživlja vse bistvene energetske karakteristike tiste prave rockovsko ekspresivne prodornosti, s katero skupina v novih časih učinkovito obuja karakter svoje zlate ere, oziroma le tega učinkovito prenaša v esenco novih časov.
Album, ki tolče po vseh cilindrih. Vendar pa album, ki leze pod kožo, navkljub vsemu, le kanček počasneje, kot bi "na prvo žogo" pričakoval oboževalec te skupine. Časi so drugi in fantje mnogo zrelejši, v dejanjih posledično še bolj dorečeni, premišljeni, osredotočeni. Se pravi še boljši in izkušenejši. Upajmo, da ne bo ostalo le pri tem albumu, pač pa da bosta Lewis in Guns zdržala skupaj za še kakšnega. Ob tem zavidljivem kreativnem navdihu, se jima splača vztrajati skupaj.
Saj res, ne zamudite jih nocoj v živo v Vrbi na Koroškem!
L.A. Guns - Speed (uradni video):
na vrh