Avantasia je projekt power metalskega entuzijasta, ki se ne da prepričati, da so stari Helloween mrtvi in da jih je kot take najbolje pustiti v njihovem grobu. Tobias Sammet, sicer pevec nemškega power metal banda Edguy, je prepričan, da si Helloween zaslužijo vsaj dva poklona, če ne celo več (skoraj prepričan sem, da bo sledilo še kakšno nadaljevanje tega projekta). Tobias je bil že s prvim delom te konceptualne metalske opere deležen številnih dobrih kritik in mnogi so njegov projekt označili celo za nekakšno legitimno nadaljevanje Helloween sage o "čuvarju sedmih ključev". Ključ njegovega uspeha se je skrival predvsem v širokem naboru številnih znanih glasbenikov s področja melodičnega metala in Sammetove sposobnosti, da je znal dobro izkoristi njihove talente.
Tudi tokrat je k sodelovanju pritegnil številne power metalske veljake med katerimi izstopajo Michael Kiske (ex-Helloween), Kai Hansen (Gamma Ray, ex-Helloween, ex-Iron Savior), David DeFeis (Virgin Steele), Andre Matos (Shaman, ex- Angra), Bob Catley (Magnum), Rob Rock (Warrior,solo,ex-Impelliterri) in Oliver Hartmann (ex-At Vance) na vokalih. Glavni inštrumentalisti so Henjo Richter na glavni kitari (Gamma Ray), Markus Grosskopf na basu (Helloween), Alex Holzwarth na bobnih (Rhapsody) in Sammet na klaviaturah. Nekaj kitarskih solaž pa odigra tudi Timo Tolkki (Stratovarius). Res impresiven nabor glasbenikov med katerimi je vsekakor najlepše spet slišati Kiskeje v njegovi pravi podobi in izvrstni formi.
Za razliko od prve plošče je tokrat veliko bolj v ospredju Sammetov vokal medtem, ko je ostalih vokalnih prispevkov le za vzorec, kar je po eni strani gotovo precejšnje razočaranje. Posamezne pevce je z izjemo Sammeta, Matosa in Kiskeja, ki pogosto zvenijo kot enojajčni dvojčki, dovolj lahko prepoznati, saj gre za pevce s precej specifičnimi lokali. Osebno sem pričakoval nekoliko več sodelovanja Kiskeja, katerega je zadnja leta prav težko izbezati iz njegove ustvarjalne praznine ter ga usmeriti tja, kjer je bil vedno najmočnejši; v power metalu. Bolj primernega kitarista kot je Richter bi Sammet za ta projekt težko našel. Njegove monumentalne kitarske solaže spontano potegnejo na Gamma Ray, kjer se glasbeni vplivi starih Helloween mešajo tudi z vplivi ostalih power metalskih skupin, predvsem Sammetovih Edguy. Po vzdušju je album nekoliko bolj mračen in manj vesel od prvega dela, o čemer najbolj zgovorno pričata "The Final Sacrifice" ter "Memory", kjer se še posebno izkaže DeFeis s svojim operetnim romantično-barbarskim vokalom. Pohvaliti je treba tudi Catleya ("Tree of Knowledge"), ki je s svojim, bolj klasično/melodično rockerskim vokalom, prinesel nekaj potrebne svežine glede na prvi del. Seveda celoten izdelek v kreativnem smislu ne predstavlja prav ničesar novega, kar me je sicer vedno motilo pri podobnih power metalskih projektih. Vseeno pa so Avantasia za razliko od večine podobnih projektov tokrat uvrstili 14-minutni ep "The Seven Angels" že na začetek in ne na konec kot je to ponavadi v power metalski tradiciji. Slednja stvaritev je po mojem mnenju tudi najboljše in najbolj inovativno delo na albumu saj vsebuje največ raznovrstnih vokalnih linij in časovnih prehodov ob tipični power metalski visoki melodičnosti.
Mnoge bo navdušila tudi pravljična zgodba, ki se vrti okrog prepovedanih religioznih skrivnosti, cerkvenih spletk in potovanju v domišljijsko deželo Avantasio, kjer "so čudeži doma" in katero je treba rešiti pred propadom. Zgodba je nekakšna zmes kultnega Eccovega romana "Ime rože" in Tolkienovega "Gospodarja prstanov" in pravzaprav ne ponuja ničesar novega, čeprav ni tako cenena in naivna kot večina power metalskih konceptov. Tako kot mnoga dela Edguy je tudi ta koncept prežet s krščanskimi izročili ob kritiki katoliške cerkve in njenih predstavnikov, ki bi si radi prilastili izključno pravico do edine "prave" resnice. Sicer pa je stalno prisotna pravljična številka sedem (sedem knjig, sedem razodetij, sedem pečatov, sedem prstanov, sedem ključev...). Hm, le kje smo že vse to zasledili?
Drugi del Sammetove metalske opere je še en ambiciozen album in soliden naslednik njegovega predhodnika, ki bo gotovo očaral vse power metalske zanesenjake medtem, ko bo večino glasbeno zahtevnejšega občestva, kljub izvrstni tehnični izvedbi in bogatih melodijah, pustil precej bolj hladne saj v smislu glasbene inovacije ne ponuja prav ničesar novega in začne temu primerno kaj hitro dolgočasiti.
na vrh