Brazilska zasedba Sepultura po 30 letih še vedno vztraja. Čeprav ne uživa niti približno takšnega slovesa, kot ga je v časih z Maxom Cavalero na čelu, je treba priznati, da skupina kljub vsem kritikam še vedno vztraja. Sama kvaliteta glasbe se je z leti izboljšala, kar se je predvsem kazalo z albumoma A-Lex in Kairos. Za album The Mediator se je skupina odločila uporabiti spet drugačen pristop. Sepultura je od odhoda Maxa Cavalere skušala na različne načine priti nazaj. Veliko je bilo tudi samega eksperimentiranja, ki pa se jim zaradi slabih kritik ni pretirano obrestovalo. Tokrat pa so se vrnili v »korenine«.
Skupina se je namreč spet povezala s producentom Rossom Robinsonom, ki je produciral album Roots, zadnji album, na katerim je bil Max Cavalera. Roots sicer ni bil pretirano dobro sprejet zaradi svojega koncepta in predvsem slabe produkcije. A vendar so se Andreas Kisser in kompanija ponovno odločili za sodelovanje z Robinsonom, kar se lahko smatra kot tvegan korak. A z leti se je verjetno tudi Robinson naučil kakšnega trika več.
The Mediator se odpre s skladbo Trauma of War, ki pokaže zvočne smernice albuma. Gre za bolj umazan zvok, a vendar sam princip pisanja skladb je drugačen od Roots, tako da se skupini ne bi moralo očitati, da želi le pogrevati preteklost. Po Trauma of War, ki se lahko pohvali z agresivnimi riffi ter izstopajočimi bobni, Sepultura ponudijo Vatican, ki po srhljivemu intru udari močno s hitrimi thrashersko obarvanimi riffi v hitrem tempu ter dinamičnim bobnanjem mladega Eloyja Casangrandeja. Casagrande je s svojim stilom dvignil samo Sepulturo na višjo raven, namreč če bi v skupini še vedno igral Igor Cavalera, bi vse skupaj zvenelo precej enolično in nenavdihnjeno. Skladbe na The Mediator so precej raznolike. V kakšni počasnejši skladbi so uporabljena še dodatna »tribal« tolkala, kar je skupina prakticirala že v preteklosti, a na prejšnjih albumih se je zdelo, da je to opustila. Pretiravanja tu sicer ni, kot recimo pri prvih albumih Soulfly, še najbolje pa izstopajo vsa dodatna tolkala v skladbi Manipulation of Tragedy.
Album sicer ima nekaj pomanjkljivosti. Kakšna skladba je predolga, a še najbolje moti konec albuma, ko se pojavi filler Da Lama Ao Caos (priredba Chica Science in Nação Zumbija). Skladba traja sicer dobre 4 minute, a za tišino je ponujen še odvečen bobnarski solo, ki album po nepotrebnem razvleče.
Člani aktualne zasedbe Sepulture opravijo dostojno delo. Andreas Kisser sicer nima več toliko domišljije, a še vedno ima svetle trenutke z določenimi riffi. Glas Derricka Greena je ostal sicer enak, čeprav poskuša tudi s kakšnim čistim vokalom, recimo na skladbi Grief, ki s svojo počasnostjo v doom metalskem stilu in melanholičnostjo daje albumu večplastnost. Bobnar Eloy Casagrande je nedvomno svetla točka na albumu, a basist Paulo Xisto ne izstopa, kar pa je zanj že od nekdaj znano, da nikoli ni bil kaj prida basist.
Samo idejo albuma je vsekakor za pohvaliti. Izdelek sicer ni konceptualen kot sta bila Dante XXI (Božanska komedija) in A-Lex (Peklenska pomaranča), a navdih za tokratni album je Kisser dobil iz filma Metropolis, kultne znanstvene fantastike iz leta 1927. Sepultura z zadnjimi albumi pristopa s svojimi besedili na malce bolj intelektualen način, še vedno pa poudarja kritiko družbe in religije.
Sepultura je določen del zaupanja vrnila z albumom Kairos (2011), z The Mediator pa skupina dokazuje, da se ohranja in poskusi tudi kaj novega. Sepultura je dandanes še vedno precej spregledana skupina na račun starih oboževalcev, kar pa ni ravno pravi pokazatelj samega stanja skupine.
na vrh