Pendragon, britanski prvaki melodičnega pristopa k neoprogresivnemu rocku, so z »The Masquerade Overture«, svojim petim studijskim dosežkom, ustvarili enega najboljših trenutkov celotne kariere. Njihov komercialni status se je v tem času, zlasti v srednji Evropi in državah bivšega varšavskega pakta, počasi začel krepiti, medtem ko so v domovini še vedno ostajali obsojeni na obskurnost. Poglavar skupine, kitarski mojster in pevec Nick Barrett, se je po prejšnjem albumu, »The Window of Life« (1993), ki je bil sicer zelo soliden dosežek, vendar so ga obremenjevale številne pretirano očitne zvočne povezave z določenimi klasikami progresivnega rocka sedemdesetih, odločil, da bo malo manj poslušal glasbene standarde iz preteklosti ter nekoliko bolj zaupal svoji lastni skladateljski domišljiji. To je pozitivno vplivalo na zvočno podobo »The Masqureade Overture«, kjer posamezne sekcije zvenijo precej bolj izvirno, čeprav se lahko še vedno jasno občuti, katere skupine iz 'zlatih let' prog rocka so najbolj vplivale na Nickov skladateljski slog.
Barrett, ki je od nekdaj glavni tvorec glasbe in besedil, se je pri kovanju »The Masquerade Overture« odločil maksimalno unovčiti talent svojega dolgoletnega klaviaturskega pajdaša Clivea Nolana (Arena, ex-Shadowland), zato ni presenečenje, da album vsebuje morda celo najboljše simfonične aranžmaje v celotni povesti skupine. Imenitna glasbena tovariša sta, tako kot ponavadi, osrednja tvorca kompleksnih harmonij in simfoničnih aranžmajev, medtem ko pomembni vlogi pri tvorbi variabilnih ritmičnih fines odigrata tudi basist Peter Gee in bobnar Fudge Smith.
»The Masquerade Overture«, tako kot vse Pendragon albume iz devetdesetih, zaznamuje izrazito pozitivistična in lahkotna atmosfera, kar pomeni, da so se po tej plati vselej precej razlikovali od primerljivih skupin novega vala progresivnega rocka, katerim so bili bližji mračnejši ambientalni motivi. Barrettov vokal, ki je morda kar tisti ključni faktor, kateri odloča ali bodo Pendragon nekomu všeč ali ne, nikoli ni bil ena njegovih močnejših točk, a je zato toliko boljši kitarist, ki pod močnim vplivom Davea Gilmourja (Pink Floyd) tke in razvija domiselne variacije in melanholične solaže kot za šalo. Pri tem se odlično dopolnjuje z Nolanovim klaviaturskim kraljestvom in posamezne skladbe se kar šibijo pod težo bogatih simfonično usmerjenih aranžmajev. Pendragon so bili od nekdaj mojstri nalezljivih melodij in tako je bilo tudi tokrat.
Album se odpre s sakralno obarvanim naslovnim inštrumentalom, ki je orkestralna, neoklasicistična zakuska s številnimi zavesami melotronskega valovanja in dramatičnimi operetnimi vokalnimi harmonijami. Vse skupaj po ambientalni plati močno spominja na glasbo za kakšno zgodovinsko dramo o skladatelju klasične glasbe s tragično življenjsko zgodbo. »As Good As Gold« se tako, kar se samega besedila kot veseljaških aranžmajev tiče, kar topi od pozitivizma, zato na trenutke gotovo deluje nekoliko ceneno. Verz v stilu 'njegova mama je vedno govorila, da je dober kot zlato' bi se bolj prilegal kaki tradicionalno patetični ameriški skupini kot večnim angleškim cinikom z gospodom Nolanom na čelu. Po inštrumentalni plati pa tej skladbi ni moč ničesar očitati, saj gre za čisto virtuozno pravljico. Mogočne klaviaturske variacije so na izjemno umetelen način prepojene s subtilnimi kitarskimi pasažami, medtem ko vrhunec predstavlja veseli refren s prej omenjenim verzom.
Izvrstni ep »Paintbox« na račun rustikalno obarvanih simfoničnih aranžmajev vsebuje nekoliko bolj tradicionalno, 'viktorijansko' angleško vzdušje v stilu Genesis klasike »The Musical Box«, medtem ko dramo počasi dviguje Barrettov spodobno harmoniziran vokal. Subtilne pasaže na slide kitari še povečujejo melanholično atmosfero, medtem ko kompleksne inštrumentalne sekcije, znotraj katerih kraljujejo Nolanove gastronomske klaviaturske solaže, poskrbijo za končno zmagoslavje epskega veličastja. Kratka in nekoliko naivna, klavirsko naravnana balada »The Pursuit Of Excellence« v kateri Barrett slavi svoje prednike, ki so 's trebuhom za kruhom' odpotovali na delo v Ameriko (tema, h kateri se je obračal tudi na nekaterih preteklih besedilih), predstavlja še en izrazito svečan in pozitivističen trenutek albuma.
Naslednji ep, »Guardian Of My Soul«, je eden boljših dosežkov na »The Masquerade Overture«, saj vsebuje vrsto kompleksnih, a obenem melodičnih kitarskih variacij ter nepričakovanih časovnih prehodov. Zaradi space rockovske atmosfere, ki jo ustvarjajo subtilne harmonije na relaciji med slide kitaro in klavirjem nekoliko spominja na kakšno izmed preteklih del legendarnih Nektar. Orglarske variacije kmalu soustvarijo svetlo in odločno atmosfero, ki v navezi z idealističnim besedilom, kjer ne manjka biblijskih referenc, še najbolj potegne na kakšne Yes. Znotraj posameznih aranžmajev je moč zaznati tudi nekaj novo valovskih elementov, ki so preneseni direktno iz osemdesetih. Solistični dvoboji med Barrettovo kitaro in Nolanovim klaviaturskim kraljestvom pa so vnovič prava paša za ušesa. Celotna atmosfera te kompozicije spominja na neko pravljico oziroma fantazijsko potovanje s krajšimi, vmesnimi nočnimi morami, vendar srečnim koncem.
»The Shadow« se odpre kot klavirska elegija iz časov Oliverja Twista ali Davida Copperfielda. Mogočni orkestralni aranžmaji na melotronu polagoma gradijo svečano ozračje, medtem ko se Barrett, ob obilni pomoči spremljevalnih vokalov, trudi ustvariti popolno dramo. Sčasoma zacveti romantično-pastoralni ambient, kjer pomembno vlogo igra tudi akustična kitara, čeprav vnovič najbolj izstopajo Nickove kitarske mojstrovine ter Nolanovi prebrisani sintetizatorski umotvori. Nick morda res ni najbolj originalni kitarist v neoprogresivnem rocku, vendar je pravi mojster bogatih in melodično nabitih harmonij, kar pomeni, da lahko že z eno solažo pove celo 'zgodbo'. Zmagoslavni zaključek te ljubezensko-fantazijske skladbe je v pristnem, kar se da epskem Pendragon slogu.
Zaključni ep »Masters Of Illusion« prav tako sodi med vrhunce albuma, saj predstavlja kulminacijo vseh najboljših zvočnih prvin teh angleških neoprogresivnih prvakov. Tudi tokrat v uvodnem delu počasi izgrajujejo dramo, nakar sledi skokovit prehod v ritmično kompleksno sekcijo s številnimi razburkanimi in medsebojno dopolnjujočimi se kitarsko-klaviaturskimi variacijami. Nolanove sintetizatorske pasaže precej spominjajo na zgodnjo verzijo Pendragon ali kar na zgodnje Marillion, od česar se bodo z bodočimi albumi, nekako razumljivo, poskušali čim bolj distancirati. V zaključnem delu, v slogu 'zlatih časov' Pink Floyd, vključijo tudi ženska večglasja, kar še izboljša in poglobi veličastno atmosfero. To prakso bodo še v večjem razmahu ponovili tudi na naslednjem albumu »Not Of This World« (2001). Kljub temu, da je kompozicija dolga skoraj 13 minut, ni na njej zaslediti niti enega dolgočasnega trenutka. Po tej plati Pendragon nikoli ni bilo moč ničesar očitati in album se zaključi na skorajda idealen način.
Pendragon so z »The Masquerade Overture« ustvarili enega izmed vrhuncev svoje kariere, saj je to njihov najboljši dosežek, kar se tiče treh studijskih albumov iz devetdesetih. Nicku, Cliveu, Petru in Fudgeu se je posrečilo nekako izviti iz obremenjenosti s prog zapuščino sedemdesetih ter ustvariti ploščo, kakršno so želeli napraviti že na prejšnjih dveh studijskih dosežkih, pa je nekako za ta podvig vedno zmanjkalo skladateljske samobitnosti. Popularnost skupine v Vzhodni Evropi, še posebno na Poljskem, kjer dandanes uživajo skorajda zvezdniški status, je po »The Masqureade Overture« planila v nebo, medtem ko so v domovini, tako kot večina njihovih neoprogresivnih kameradov, žal še vedno ostali 'majhen' in relativno obskuren band.
na vrh