Ko je bivši Iron Maiden pevec izdal leta 2004 album "Blood And Belief" se je njegova barka znašla sredi neusmiljene turbulence, ki bi jo skoraj potopila. Blaze Bayley, ki je takrat deloval še pod imenom Blaze, se je prebijal skozi čase osebnostne krize. Ta je rezultirala tudi v prepogostem spogledovanju s pijačami različne vsebnosti alkoholnih derivatov. Še pred pričetkom ustvarjanja albuma "Blood And Belief" je pričela originalna Blaze postava razpadati. Ob izidu omenjenega albuma leta 2004 je ostal Blaze Bayley povsem sam na krovu in malokdo je verjel, da se bo mož znova postavil na noge. Za povrhu ga je pustila na cedilu še založba SPV/Steamhammer Records, ki s pevcem ni želela podaljšati pogodbe.
A je glasbenik našel inspiracijo ob ponudbi poljske založbe Metal Mind Productions, ko so ga izbezali na plano in povprašali, če bi bil pripravljen posneti DVD na enem izmed njegovih nastopov na Poljskem. Blaze pa je bil brez postave v tem času. To ga je motiviralo, da se spravi v "gibanje". In stvari so se od tu dalje razvijale glasbeniku v prid. Zbral je nove sodelavce in se znova zaprl v studio. Prvikrat se je pripetilo, da Blaze ni edini pisec, pač pa so prispevali tudi drugi člani svoje ideje in soustvarjali glasbo za novi album. Glede na dejstvo da je Blaze Bayley edini "preživeli", je bilo smiselno preimenovati zasedbo Blaze v Blaze Bayley. Ne le, da je to nadvse smiselno zlasti zaradi elementarnega dejstva vseh posebnosti, ki so združene pod ustvarjalni opus glasbenega udejstvovanja tega glasbenika, pač pa je ideja bila povsem na mestu tudi zato, ker predstavlja album "The Man Who Would Not Die" prelomno točko kariere. Gre za neke vrste novo rojstvo.
"The Man Who Would Not Die" je tudi drugačen album. V zvoku ne gradi tako močno na elementu depresivnega groove volumna, kot predhodnik. Bogato zvočno prostornino je Blaze vsekakor ohranil v jasni maniri tudi na novem albumu. Skladbe so v splošnem bolj pospešene, glede na predhodni album. Zvok je v produkciji postal kompakten in deluje živ, kot bi igrala z Blazeom v studiu skupina svoj koncertni nastop. Zvok ne skriva dejstva in občutij, da stoji za pevcem znova prava skupina, ki diha z njim v polnem zamahu.
Blaze ohranja tipični heavy metal model podedovan iz časov gibanja N.W.O.B.H.M. in bivših delodajalcev Iron Maiden. Tega pa je predrugačil v moderno konfekcijo odlične žive produkcije. Glede na sproščanje emocij, ki jih Blaze, za katerega je bilo vselej znano, da se loteva stvari s strastjo, nikakor ne skriva, zahteva takšna glasba tudi agresivno produkcijo. Čustvena stanja jeze, bolečine, trpljenja, maščevanja z lahkoto oživijo ob odlično vzpostavljeni masivni zvočni zavesi ozadja, ki ga gradi intenzivno riffanje kitar. Kontrastno k temu je vpeta dinamična ritem sekcija. Uporaba vpletanja dvojne bas boben stopalke še nikdar ni bila tako intenzivna. Že takoj otvoritvena naslovna skladba albuma postreže s takšnim odgovorom (refren skladbe The Man Who Would Not Die). Riffanje ohranja prežetost z melodijami enoglasij, vsekakor ne moremo zaobiti harmonij v tercah. Srednji instrumentalni deli so večkrat deljeni in sestavljeni iz napletanja več vodilnih motivov, skozi katerega se zvrstijo ognjevite (tudi večdelne) solaže obeh kitaristov.
Ko se človek takole ozre na vse skupaj, je zanimivo to, da se je podobnih trikov, a povsem po svoje, loteval tudi Bruce Dickinson v času, ko je bil zunaj Iron Maiden. Potem ko je zaključil s streljanjem slepih nabojev skozi prve tri samostojne studijske izdelke, je iz Maiden le odnesel osnovno ogrodje za pisanje skladb, tega pa je oblekel v moderne zvočne prijeme in studijske pristope oblikovanja zvoka. No Blaze se tega loteva bolj konsistentno. Skozi vse albume.
Zanimivo je tudi to, da je Blaze Bayley ohranil in prenesel energijo obeh Maiden albumov na katerih je pel tako učinkovito na svoje albume, da imajo ti, zlasti zaradi značilnega Blazeovega vokalnega pristopa in kreacije posebno mračnega vzdušja, najmanj toliko skupnega z "The X Factor" in "Virtual XI", kot sleherni Maiden album brez Blazea na vokalu. Če ne celo več. A to je predmet poglobljenih diskusij za drugi čas. Skladba At The End Of The Day tega albuma potegne uvodoma blago na Maiden skladbo 2 A.M.
Tudi Blackmailer je pospešena in v riffu ne skriva nekaterih tipičnih prvin thrash metala. Sočno živa produkcija ta občutek dodatno poudarja. Skladba je temna do obisti, k temu doprinese tudi oblika poltonske zasnove izbranih tonov v vodilnem motivu. V srednjem delu se vrnejo značilni arenski napevi z "oh-oh-i" - odkod inspiracija, niti ni potrebno posebej poudarjati. Tu je razbijaštvo brez primere Samurai, ki vam bo vzela mero,pa naprej Robot. Himnični refreni skombinirani z agresijo riffanja in posuti s ščepcem zahtevane melodičnosti. Profesija, ki jo Blaze Bayley podkožno obvladujejo.
Nekaj skladb je navdahnjenih z zgodovinskimi liki in fantazijo. To so denimo Samurai, ki črpa ideje v verzih iz filma Gladiator. Skladba While You Were Gone je posvečena ženi Blazea Bayleya, v tistem času menedžerki skupine Debbie. Vendar pa je nastala še pred njeno tragično smrtjo. Naj omenim da je album "The Man Who Would Not Die" izšel ravno v času, ko je Debbie doletela možganska kap. V komi je ostala do 27.09.2008, ko je po treh neuspešnih operacijah, naposled izgubila bitko.
Ena najboljših skladb albuma je hkrati tudi najdaljša. Smile Back At Death je polna vratolomnih preklopov razpoloženjskih stanj. Navdahnjeno in doživeto skombinirani vodilni motivi jo vodijo od prve do zadnje sekunde. Pozornost prevezama predvsem učinkovita kombinacija hitrega trzanja v riffu podloženim s silovito dvojno bas boben bulo preko katerega se vije melanholični kitarski ornament. Nekaj podobnega podoživimo malo kasneje na albumu v skladbi A Crack In The System. Vendar je občutek poseben. Agresivno riffanje, podloženo s strupenim torpediranjem bobnov je ovito v debelo navito moderno produkcijo in z agresijo dosega skorajda občutek produkcije Nevermore. Podobna agresija razsaja skozi kitico zaključne Serpent Hearted Man. Pri thrash elementih albuma kar ostanimo. Z nami je nori Robot, kjer ne bomo ustrelil mnogo mimo v kolikor vlečem vzporednice kombiniranja agresije riffa tipičnega thrash elementa z melodijo in dosežki tevtonskih thrash metalcev iz Nemčije Paradox.
Blaze Bayley je še dodatno izboljšal svoje petje na tem albumu. Svoje verze podaja še bolj suvereno, prepričljivo, z avtoriteto obvladuje sicer silno živahno delo ostalih članov albuma, ki so za reinkarnacijo tega glasbenika resnično prvi zadetek na loteriji. Čeprav je regenerirana skupina zelo mlada, je občutek včasih, kot bi si člani med seboj brali misli, tako dobro se zaznavajo. In pozor. To je občutek, ki ga daje (le) studijski posnetek. Zato niti ne gre mnogo premišljati o tem da ogled Blaze Bayley koncerta obveza pravemu metal manijaku. Enega najbolj penetrativno zapeljivih refrenov, v katerih se brez težav vključiš v petje, je predstavljenih v skladbi Voices In My Head, za njo ne zaostaja v ničemer tudi Waiting For My Life To Begin, ki jo krasijo posebno slikoviti kontrasti kombiniranja ritmov.
Vse skladbe nosijo mero suverenosti, ki ti onemogoča potegniti zaključek, da je katera izmed njih "mašilo" albuma, ki bi odžiralo poslušalcu čas. Gre le za zelo dobre in odlične skladbe albuma .Še ena podedovana Iron Maiden veščina, oblečena v atribute modernega. Himničnost in spevnost ovita v zahtevano mero vražje živosti in modro kombiniranje z udarnostjo v kohezivno uravnilovko, ki vleče najboljše iz carstva heavy metal glasbe. Štiri leta "pavze" so prinesle ogromno svežine in kreativne sle, s katero je Blaze Bayley ne le znova našel samega sebe, pač pa spravil od sebe, izmed štirih studijskih, najboljši album kariere.
na vrh