Legendarni Frank Zappa, osrednji pobudnik glasbenega eksperimentalizma brez meja in mešalec najbolj jedkih satiričnih zvarkov glasbenega sveta 20. stoletja s katerimi je kot za stavo razžiral svetohlinske, korporativne in vojnohujskaške okove Reaganovske Amerike, je z "The Man From Utopia" ustvaril še eno v vrsti unikatnih mojstrovin, ki bodo za vedno burile tudi duhove prihajajočih generacij. Frank je bil v vseh pogledih mož iz t.i. Utopije, saj mu v glasbenem svetu preprosto ni bilo para, predvsem pa ni nikoli imel prave konkurence, ko je na neverjetno posrečen način uspel združevati duhovitost, inteligentnost in izjemen skladateljski talent ter s tovrstno kombinacijo razgaljal pokvarjenost in svetohlinskost sodobne (ne samo Ameriške) družbe.
"The Man From Utopia" je naphan s številnimi Zappa klasikami, ki so se za vedno zapisale v srca vseh pristnih 'Zappaholikov' in že s svojimi naslovi nazorno pričajo kam pes taco moli. Tako kot vselej kadar je govora o Franku glasbenega sloga albuma ni mogoče okarakterizirati, saj je v svoj veliki eksperimentalni kotel vmešal različne elemente avantgarde, prog rocka, jazz fusiona, trdega rocka in celo popa. Morda bi se lahko reklo, da je "The Man From Utopia" razmeroma dostopen album tudi za nekoliko širše (a seveda vseeno ragledano) glasbeno občinstvo, kar sicer velja za večino njegovih izdelkov z začetka osemdesetih. Za razliko od večine njegovih stvaritev iz tistega obdobja na njem ni kakšnega posebnega koncepta. Naslov albuma sicer izvira iz skladbe "The Man From Utopia Meets Mary Lou", katero sta v petdesetih napisala Donald in Doris Woods. Slednjo Zappa tudi priredi v sklopu naslovne skladbe.
Spremljevalna zasedba, ki je s Frankom sodelovala na tem izdelku je bila morda celo najmočnejša izmed vseh v osemdesetih, saj so se v njej nahajala takšna imena kot so kitarski čarovnik Steve Vai, Roy Estrada (basist, pevec in originalni član The Mothers of Invention), bobnarski velemojster Vinnie Colaiuta, vsestranski klaviaturist Tommy Mars, genialni multi-inštrumentalist Arthur Barrow, dolgoletni kitarist in pevec Ike Willis in kitarsko-pevska osvežitev Ray White.
Besedila tudi tokrat kar razganja od burkaškega zanosa, straniščnega humorja in bridke satire na družbene razmere v katerih vladata popolna dekadenca in bogataška brezbrižnost. Tovrstne bogataške razvade zelo posrečeno razgalja že otvoritvena "Cocaine Decisions", kjer Frank skupaj s spremljevalno ekipo kot kozmetične pripomočke v ozadju uporablja razburljive vokalne linije in orglice.
Verjetno si Frank ne bi nikoli oprostil, če ne bi vsaj ene skladbe v svoji izjemno bogati karieri poimenoval "SEX" (in to z velikimi, mastnimi črkami). Besedilo razgalja hinavščino in svetohlinstvo samooklicanih varuhov javne morale z uporabo "prepovedane" besede, ki je za zidovi omenjana vsak dan, a se o njej noben izmed njih ne upa spregovoriti na glas. Pri tem si Frank odkrito privošči tudi posmeh na račun t.i. na novo rojenih kristjanov, ki so lažno moralo pripeljali celo na sam vrh osrednjih vrednot na smetišču zgodovine že zdavnaj pokopane, a v srcih številnih Američanov na žalost še vedno oboževane Reaganove Amerike. Usklajena kombinacija trdo rockerske kitarske fraze in Frankovega posmehljivega vokala je na videz sila preprosta, a pri ustvarjanju razposajenega vzdušja na moč učinkovita.
"Tink Walks Amok" je pravcata bas kitarska orgija, zvito improviziranih solaž v režiji vsestranskega Arthurja Barrowa, kateri bi nujno moral prisluhniti sleherni nadebudni igralec tega inštrumenta, ki bi želel svoj slog igranja prignati do nečesa več od gole ritmične podlage. "The Radio Is Broken" je priložnost množičnega burkaškega izlivanja gnojnice na medijska občila, kjer ne manjka hudomušnega spakovanja in straniščnega humorja. Fenomenalni inštrumental "We Are Not Alone" je jazz rockovska klasika in celo ena izmed najboljših Frankovih kompozicij iz osemdesetih. Odlični pihalni aranžmaji so zabeljeni s temperamentnimi bobnarskimi prehodi in nagajivimi kitarskimi frazami. Izmed vseh skladb na albumu je ta morda še najboljša pričevalka Frankovega brezmejnega skladateljskega genija.
"The Dangerous Kitchen" je še ena avantgardno začinjena stvaritev, kjer ne manjka improvizacij ob besedilu v katerem se skriva sočna satira na zasvinjane kuhinje. Znotraj ene izmed tovrstnih kuhinj je v tistem času operiral tudi Frank osebno. "The Man From Utopia Meets Mary Lou" je, kot že prej povedano, duhovita priredba oziroma na moč posrečena verzija standarda petdesetih s številnimi karakterističnimi Zappa začimbami. "Stick Together" je buditeljsko-zafrkljiva, a tudi globoko osebna satira na račun raznih zasebnih združenj, še posebno kriminalnih, katera med drugim vsebuje elemente reggaeja, gospela in funka.
"The Jazz Discharge Party Hats" je vrhunec straniščnega humorja in prav gotovo najbolj kontroverzna stvaritev na albumu, saj gre za bizarno pripoved o vohanju ženskih spodnjic ob bazenu. Menda je bilo vse skupaj navdahnjeno po resničnem dogodku, ko so Frank in člani njegovega tedanjega banda ob nekem hotelskem bazenu naključno našli odvrženo žensko spodnjo perilo, med drugim tangice, ki so vsebovale določene opojne substance. Ta satira na račun dekadentnih bogataških zabav je na tedanjih koncertih postala ena osrednjih zabaviščnih točk, sredi katere je Frank občinstvu razločil, zakaj člani njegove zasedbe na glavah nosijo spodnjice. "Luigi & the Wise Guys", CD bonus skladba, je pravcata cirkuška mineštra, sestavljena iz zborovskega spakovanja. Večglasja na tej burleski izpadejo kot 'Queen z diarejo'.
Po druženju z Luigijem pa Frank na zaključno fešto ne povabi Maria, temveč je manjšemu in bolj čokatemu italijanskemu vodovodarju tokrat ime "Moggio". Istoimenska zaključna skladba je duhovito šegava jazz rockovska sladica, katero odpre in zaključi smrčanje naslovnega junaka, ki se na koncu ravno prebudi iz nočne more. Za poustvaritev igrivega vzdušja je Frank na izjemno prekaljen, svojstven in zvit način uporabil cimbale, pihala ter številne kitarske efekte. Ob nintendovsko-razposajenem vzdušju si ni težko predstavljati malega, brkatega italijanskega škrata, ki se v sanjah znajde v čudežni deželi sredi katere skače po krilatih želvah, hodečih krompirjih ter strelja na rože mesojedke, medtem ko rešuje ugrabljene princese iz krempljev ogenj bruhajočih zmajev. Za veliki finale pa se sliši še zvok 'plop', ko se Moggiu razpoči nosni mehurček kot posledica nenadnega prebujenja po obilnem smrčanju. Fenomenalni zaključek albuma v 'pravem' slogu. Navdih za to fenomenalno poslastico izvira iz sanj Frankove najmlajše hčerke, Dive Zappa. Po glasbeni strukturi je sicer nekoliko podobna klasiki "What's New in Baltimore?".
Mož iz Utopije se je s tem genialnim izdelkom na nek način poklonil lastnemu ustvarjalnemu in satiričnemu geniju, pa čeprav je skozi celotno kariero streljal kozle tudi na svoj račun. V današnji pohlevni glasbeno-socialni realnosti bi še krepko potrebovali moža tovrstnih, lahko bi se reklo že skorajda utopičnih vrlin. "The Man From Utopia" je, tako kot večina njegovih izdelkov iz osemdesetih, nekoliko bolj dostopen tudi tistim, ki nikoli niso razumeli Frankovih bolj avantgardnih eksperimentov, a so vedno znali sprejemati njegov unikatni humor, ki prav tako ni bil za sleherno dušo. Povrhu vsega pa se album ponaša še z odlično naslovnico na kateri nabildani Frank z zlomljeno kitaro v eni roki in muhomlatom v drugi odganja roj nadležnih komarjev, medtem ko je med navdušeno koncertno množico moč opaziti tudi pokojnega papeža Janeza Pavla II, enega izmed Frankovih največjih fanov in velikega rockerja po srcu in duši (v Utopiji seveda).
na vrh