»The Magnificent Moodies« je bil r'n'b-jevski prvenec progresivnorockovskih legend The Moody Blues na katerega bi originalni trije člani, klaviaturist/pevec Mike Pinder, flavtist/pevec Ray Thomas in bobnar/pevec Graeme Edge, dandanes verjetno najrajši pozabili, čeprav so imeli že ob svojih začetkih vse pogoje, da postanejo prvovrstna poprockovska atrakcija. Obenem je bil to njihov edini dosežek s kitaristom/pevcem Dennyem Lainejem (kasneje je postal dolgoletni sodelavec Paula McCartneya in njegovega banda Wings ter član skupine Ginger Baker's Airforce) ter basistom/pevcem Clintom Warwickom v postavi. Slednji se je že eno leto po izidu tega albuma odločil za glasbeno upokojitev, medtem ko so The Moody Blues kmalu opustili svoje relativno skromne r'n'b in beat začetke ter postali precej bolj uspešni in inovativni kot eni izmed najbolj pomembnih progrockovskih pionirjev.
»The Magnificent Moodies« je bil zbirka dvanajstih, bolj ali manj preprostih r'n'b, soul in beat skladb, kjer je bila samo ena izmed njih daljša od štirih minut (»Can't Nobody Love You«). Prav tako je šlo večinoma za priredbe različnih drugih glasbenih avtorjev, medtem ko sta Laine in Pinder napisala zgolj štiri avtorske skladbe. Nobeno presenečenje ni, da ravno te štiri kompozicije, se pravi »Let Me Go«, »Stop«, »Thank You Baby« in »True Story«, sodijo med bolj memorabilne trenutke tega razmeroma nevznemirljivega albuma, katerega navzdol potiska tudi šibka produkcija. Med njimi izstopa predvsem melanholični in nekoliko temačni »Let Me Go«, ki vsebuje kar nekaj subtilnih klavirskih in flavtističnih aranžmajev, ki so imeli večjo vlogo na kasnejših, progrockovskih The Moody Blues dosežkih.
Glavne vokalne naloge na »The Magnificent Moodies« sta si med seboj delila Laine ter Thomas. Obe priredbi Jamesa Browna, »I'll Go Crazy« ter »I Don't Mind«, katero so istega leta priredili tudi The Who za svoj studijski prvenec »My Generation« (1965), sta vse prej kot inovativna dosežka in sta klasičen odraz ere v kateri sta bila odigrana. Daleč najbolj prepoznavna skladba na tem albumu in edini hit single originalne The Moody Blues postave je soul, blues ter r'n'b križanec »Go Now«, katerega sta originalno napisala Larry Banks in Milton Bennett in je tedanjo publiko osvojil s svojim hipnotičnim refrenom ter melanholično naravo.
Eden izmed boljših trenutkov tega albuma je tudi priredba »It Ain't Necessarily So«, ki v originalu pripada Georgeu in Iri Gershwinu, saj je prežeta s subtilnimi simfoničnimi aranžmaji in krasnimi vokalnimi harmonijami, kar pomeni, da gre za nekakšen slogovni uvid v The Moody Blues bližnjo prihodnost. Z razposajenimi orglicami prežeti bluesrocker »Bye Bye Bird«, priredba skladbe Sonnya Boya Williamsona II in Williea Dixona, ob zaključku albuma vsekakor ne zapusti ravno najboljšega vtisa. The Moody Blues so že leta 1964, se pravi še pred izidom svojega prvenca izdali nekaj r'n'b in beat singlov, ki so se kasneje, v obliki bonus skladb, uvrstili na različne ponovne izdaje albuma »The Magnificent Moodies«, vendar je večina izmed njih še celo manj zanimivih od regularnega materiala.
»The Magnificent Moodies« je bil ne preveč ugleden dosežek, ki z izjemo singla »Go Now« niti ni doživel pričakovanega komercialnega uspeha, zato so se The Moody Blues v naslednjih dveh letih odločili za popolni slogovni remont in postali praktično popolnoma drugačna skupina. Na njem je zelo malo tega kar bi dandanes zabavalo večino The Moody Blues privržencev in ljubitelje progresivnega rocka, vendar je, če ne drugega, zanimiv s historičnega vidika, saj je položil temeljni kamen za njihove kasnejše precej bolj zanimive podvige. Laine in Warwick sta leta 1966 vzela pot pod noge, na njuno mesto pa sta prišla kitarist/pevec Justin Hayward in basist/pevec John Lodge, ki sta še danes v bandu ter The Moody Blues uspešno popeljala v njihovo klasično, simfoprogrockovsko obdobje.
na vrh