»The Machine Stops«, šestindvajseti studijski album angleških spacerockovskih veteranov Hawkwind, je konceptualni dosežek, ki je tokrat navdahnjen po vizionarski, istoimenski znanstvenofantastični klasiki izpod peresa E.M. Forsterja. Vizionarska, če že ne preroška zgodba, ki je bila napisana leta 1909, napoveduje distopično prihodnost, kjer je človeštvo zaprto v podzemne celice in med seboj komunicira samo še preko ekranov oziroma osebnih zaslonov. Vsaka njihova potreba je kontrolirana in izpolnjena preko vseprisotne umetne inteligence v podobi ogromne mašine, ki vse ekrane povezuje v orjaški konglomerat, vendar sčasoma začne slabeti, medtem ko zavlada vsesplošna panika. Forsterjeva mojstrovina je že na začetku dvajsetega stoletja vizionarsko opozarjala na nevarnosti izolacije, pretirane navezanosti na računalniško tehnologijo in njene pogubne učinke na človeštvo. Začetek tega konceptualnega albuma je postavljen globoko pod zemljo, kjer se peščica ljudi poskuša na vsak način prebiti na površje potem, ko se začnejo zavedati, da je mašina (in s tem celoten sistem) odpovedal, pri čemer se postavlja bistveno vprašanje ali jih bo na površju pričakala utopija ali le še ena nova distopija.
Hawkwind, ki imajo s podobnimi znanstvenofantastičnimi projekti že ogromno izkušenj še iz 'zlatih' časov, ko so sodelovali s kultnim pisateljem Michaelom Moorcockom (njegov 'Eternal Champion' ter saga o Elricu spadajo med znanstvenofantastične klasike) in pevcem/pesnikom Robertom Calvertom, se je z manjšimi odstopanji, kot je denimo psihadelično-čudaški »Yum-Yum«, posrečilo uspešno povezati posamezne skladbe z besedili, ki tvorijo »The Machine Stops« koncept. Celoten album slogovno precej spominja na nekatera njihova dela iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kar pomeni, da je klasični Hawkwind zvok z vrsto obskurnih elektronskih efektov, bluesovskih/trdorockerskih kitarskih pasaž, protopunkovskih ritmičnih nians in psihadeličnih vokalnih pristopov, skorajda vseprisoten, čeprav so se tokrat odpovedali kakšnim bolj avantgardnim improvizacijam, kar pomeni, da ni ravno treba biti spacerockovski znanstvenik, da album ljubitelju eksperimentalne glasbe oziroma progresivnega rocka pod kožo zleze že po prvem poslušanju.
Hawkwind vesoljska posadka je od zadnjega studijskega albuma »Onward« (2012) doživela dve pomembni spremembi. Dolgoletni klaviaturist Tim Blake, katerega dobro poznajo tudi vsi ljubitelji skupine Gong, se je poslovil. Na njegovo mesto je vskočil Dead Fred, sicer pa je večino klaviatur na »The Machine Stops« odigral kar kapitan Hawkwind vesoljske ladje, se pravi Dave Brock. Novi, dodatni basist je postal Haz Wheaton, medtem ko so od 'stare garde' poleg Brocka ostali še bobnar Richard Chadwick, basist/klaviaturist Niall Hone ter pevec Mr. Dibs. Slednji na trenutke zveni kot reinkarnacija pokojnega Roberta Calverta, kar je eden od glavnih vzrokov, da allbumu ne primanjkuje retro pridiha. »The Machine Stops« se odpre s klasičnim Hawkwind recitalom »All Hail The Machine«, čemur sledi spacerockovska kataklizma »The Machine«, ki bo v trenutku navdušila dolgoletne privržence. Eden izmed zelo zanimivih eksperimentov je tudi psihadelični »Hexagone«, katerega odpoje in odigra novi klaviaturist Dead Fred. Njegov vokal nekoliko spominja na pokojnega Richarda Wrighta in tudi sicer vse skupaj močno spominja na zgodnje Pink Floyd, ki so bili konec šestdesetih glavni Hawkwind oz. Brockovi vzorniki.
»Living On Earth«, kjer vnovič blesti trio Brock, Chadwick in Honne, po drugi strani zveni kot kakšna pozabljena klasika iz sedemdesetih in to celo kljub kratkemu in zabavnemu country vložku, kateri se kmalu umakne obskurnim elektronskim teksturam in razbrazdanim kitarskim variacijam. Brez dvoma se bo ta imenitna skladba uvrstila na seznam bodočih koncertnih izvedb. Inštrument »The Harmonic Hall«, katerega je v celoti odigral basist Honne, zaradi svojega orientalskega ambineta na račun arabskih lestvic močno spominja na nekatere podobne dosežke iz Calvertove ere (na pamet pride klasika »Assassins of Allah (Hassan I Sahba«)). »A Solitary Man« je izšel tudi kot single, kar ni presenečenje, saj gre za najbolj komercialno obarvan dosežek na albumu z neobičajno melodičnim refrenom. Sicer ni na ravni zimzelenov kot je nesmrtni »Silver Machine«, vendar vseeno opomni, da so Hawkwind 'vesoljci' še vedo sposobni usvariti skladbo, ki je primerna tudi za družinski avtoradio.
Hawkwind vesoljska posadka pod vodstvom neuničljivega kapitana Davea Brocka je z »The Machine Stops« ustvarila enega izmed svojih najboljših albumov po koncu klasičnega obdobja (sedemdeseta leta prejšnjega stoletja). Ob njegovem poslušanju bodo tako uživali vsi dolgoletni privrženci ter spacerockovski gurmani, medtem ko je veliko zadovoljstvo ugotoviti, da se trdoživim veteranom še vedno lahko posreči ustvariti album, ki bo nedvomno med glavnimi kandidati za najboljši progrockovski dosežek leta 2016. Vsi tisti, ki se poleg glasbe izdatno poglabljajo v besedila pa si bodo tokrat med poslušanjem »The Machine Stops« gotovo vzeli čas za razmislek ali ni morda bolj pametno privarčevati denar za ogled Hawkwind koncerta v Londonu kot pa ga zapraviti za nakup najnovejšega 'pametnega' telefona.
na vrh