Zgodba o Spock's Beard je pripoved o eni najpomembnejših skupin t.i. tretjega vala progresivnega rocka, ki je razcvet doživljal sredi devetdesetih, ko so pobudo pri obnavljanju zanimanja za eksperimentalni glasbeni žanr, kateri je nekoč preživljal že veliko boljše čase, prevzeli predvsem Američani in Švedi. Spock's Beard sta v Los Angelesu ustanovila brata Morse, pevec/multi-inštrumentalist Neal ter kitarist Alan. Nenavadno ime banda je bilo pravzaprav stranski produkt šale. Alan je po koncu neke zabave namreč izjavil, 'da se je med žurom počutil, kot da bi se znašel v kakšni vzporedni dimenziji, kakršna je bilo recimo tista v kateri je gospod Spock nosil brado' (znani lik iz Star Trek sage se je v zgodbi 'Mirror, Mirror' srečal s svojim bradatim in zlobnim dvojnikom). Ob tem je kitarist napol v šali izjavil še to, da bi bilo Spock's Beard res dobro ime za nov band.
Čez nekaj časa, ko je Alan z bratom Nealom, basistom Daveom Merosom in bobnarjem Nickom D'Virgiliom pripravil seznam potencialnih imen za novo skupino, je čisto na koncu, bolj za šalo kot zares, napisal še 'Spock's Beard'. Vsi člani banda so se strinjali, da je to najboljše možno ime in nova skupina, ki je črpala večino svojega navdiha predvsem v delih progresivnorockovskih klasikov iz sedemdesetih kot so Genesis, Yes, Pink Floyd, King Crimson, Emerson, Lake & Palmer, Gentle Giant in Kansas, pa tudi klasične/trde rockerje na čelu z Deep Purple in Led Zeppelin velja omeniti zraven, je bila rojena. Omenjena zasedba se je odpravila v studio, kjer so posneli Spock's Beard prvenec z naslovom »The Light«, ki upravičeno predstavlja enega najbolj pomembnih in kakovostnih progresivnorockovskih albumov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, čeprav so v nadaljevanju svoje kariere posneli tudi nekaj bolj zanimivih in ambicioznih albumov.
Razen izpiljene sposobnosti za grajenje mogočnih simfoničnorockovskih aranžmajev in kompleksnih ritmičnih nians, so Spockobradci že ob svojih začetkih posedovali poseben občutek za melodično senzibilnost, ki je že skorajda mejila na pop in pri kateri ni bilo moč zgrešiti pomembnega vpliva legendarnih The Beatles. Tudi Morseov pevski pristop je bil na trenutke soroden Johnu Lennonu, če bi že bilo potrebno najti kakšno vokalno sorodnost. To je pomenilo, da so lahko piflarji na njihove koncerte pripeljali tudi svoja dekleta in jih na takšen način lažje 'indoktrinirali' v svet progresivnega rocka za katerega drugače še slišati niso hotele.
Uporaba kontrapunkta in večdelnih vokalnih melodij (Alan in zlasti bobnar D'Virgilio sta bila s svojimi spremljevalnimi vokali prav tako več kot spodobna pevca), pod zaznavnim vplivom kultnih Gentle Giant, je bila prav tako ena glavnih značilnosti te skupine, kar se lahko lepo sliši na nekaterih »The Light« trenutkih. Besedila sicer niso bila med močnejšimi platmi tega albuma, saj je denimo naslovna skladba polna absurdnih nesmislov, pa tudi religioznih sporočil, katera so postala pomembna na Nealovi poznejši ustvarjalni poti, ni moč zgrešiti, medtem ko je denimo na skladbi »Go The Way You Go« moč občutiti tudi kanček tipične ameriške patetike, ki je sicer postala še bolj očitna na bodočih albumih.
Spock's Beard, podobno kot njihovi švedski prog revitalistični vrstniki The Flower Kings, nikoli niso bili kdo ve kakšen porok eksperimentalne inovativnosti, a so znali od mrtvih obuditi nekatere najboljše in priljubljene elemente klasičnega prog rocka in jih predstaviti v 'posodobljeni' različici, s specifičnim pevskimi in inštrumentalnimi sposobnostmi ter jim na tovrsten način vdihniti prijetno svežino. Razen tega so bili ti veliki virtuozi in glasbeni entuziasti po Kansas nekaj najboljšega kar se je zgodilo ameriški progresivnorockovski sceni, ki se do njihovega pojava niti približno ni mogla meriti z evropsko. Zanimiv podatek je tudi ta, da sta ob prvotni izdaji »The Light« obstajali dve različni naslovnici, ena za ameriški in ena za evropski trg. Vse klaviature na albumu je odigral Neal, ki je bil tudi avtor vse glasbe in besedil z izjemo sekcije »One Man«, katero je napisal v sodelovanju z Alanom.
Z otvoritveno 15-minutno suito »The Light«, ki obsega kar osem delov, so Spockobradci nakazali izjemno ambicioznost ter ustvarili svojo prvo klasiko, katero še dandanes velikokrat izvajajo na svojih koncertnih nastopih. V njej se čutijo številni vplivi prej naštetih skupin, medtem ko so virtuozne prvine posameznih inštrumentalistov in Nealov prepoznavni pevski pristop dovolj unikatni, da vtisnejo posameznim sekcijam popolnoma specifičen Spock's Beard zvokovni pečat. O tem, kako karizmatičen pevec je bil Neal tudi v svojih mlajših letih se lahko sliši že na uvodni, klavirsko usmerjeni sekciji z naslovom »The Dream«, katero odpoje skorajda z religioznim zanosom.
Izjemna virtuozna fluidnost, predvsem pa Alanovo tkanje jazzovsko naravnanih kitarskih improvizacij ter Nealovo dinamično polaganje epskih sintetizatorskih tekstur, je občutno že na pompozni sekciji »One Man«. Alan je že tedaj prisegal na uporabo številnih kitarskih efektov, medtem ko se v njegovi kitarski tehniki čuti, da so nanj najbolj vplivala legendarna imena kot so Steve Howe, David Gilmour, Steve Hackett in Allan Holdsworth. Dave Meros navdušuje s polaganjem melodičnih bas linij na svoji Rickenbacker bas kitari, medtem ko je D'Virigiliov po jazzovsko začinjeni pristop obdelave bobnov prav tako posebno poglavje zase. Neal medtem na slehernem koraku navdušuje s svojo teatralno vokalno predstavo, ko v slogu kameleona menjava med 'vlogami' različnih likov, ki nastopajo v tej epske suiti.
Nekateri simfonični aranžmaji bodo marsikoga spomnili na klasične Genesis, ki so bili morda celo najbolj pomemben vpliv pri nastajanju tega albuma. Med boljše trenutke »The Light« suite, kjer band nazorno demonstrira svojo slogovno pestrost, zagotovo spada tudi izjemno duhovita latino sekcija »Senor Valasco's Mystic Voodoo Love Dance«, kjer se med drugim lahko sliši tudi flamenko kitara. Nosilni »The Light« aranžma se vseskozi večkrat ponovi in na koncu poskrbi za zmagoslavni zaključek tega raznovrstnega simfoničnega vrtiljaka.
»Go The Way You Go«, ki je prav tako postal priljubljen koncertni standard, vsebuje dramatične klavirske aranžmaje, prijetno, pastoralno melodijo na akustični kitari, duhovite tolkalne vložke z zaznavnim Gentle Giant vplivom in epski refren, kateri se je v trenutku zapisal v srca vseh privržencev skupine. Subtilne vokalne harmonije se vnovič izkažejo kot ena glavnih odlik Spockobradcev. Srednji del s prepletom 'supersonične' kitarske solaže in divjih improvizacij na električnem klavirju bo še dandanes všeč ljubiteljem skupin Kansas in Dream Theater. Spock's Beard se je z »Go The Way You Go« posrečilo združiti pregovorno progrockovsko kompleksnost s pop senzibilnostjo in tako ustvariti neverjetno učinkovito mešanico, ki je dostopna tudi vsem tistim, ki sicer ne sodijo med pogoste poslušalce progresivnega rocka.
Najboljša in najbolj ambiciozna stvaritev na »The Light« pa je kar 23-minutni simfonični superep »The Water«, ki je še dandanes nekaj najboljšega kar so Spockobradci ustvarili v svoji karieri. Za razliko od na trenutke veselih in zabavljaških »The Light« sekcij, gre tukaj za precej bolj resno kompozicijo, ki ponekod vsebuje tudi za Spock's Beard neznačilno, mračno atmosfero. Tako recimo otvoritvena, klavirska sekcija nekoliko spominja na zgodnje Queen, a že v naslednjem trenutku izbruhne improvizacijski kaos, ki bo blizu vsem ljubiteljem King Crimson, medtem ko svečani simfonični aranžmaji v naslednjem hipu spomnijo na klasične Yes. Pester nabor jazz fusion ritmičnih nians, kljub razgibanosti ohranja melodično naravo te veličastne kompozicije, kjer se Neal vnovič izkaže kot izjemno karizmatični pevski kameleon. V nadaljevanju te epske suite, s številnimi presenečenji in nepredvidljivimi ritmičnimi zasuki, se vključijo tudi spremljevalne ženske vokalne harmonije, kar seveda v trenutku spomni na Pink Floyd v njihovih najboljših časih.
Veliko presenečenje predstavlja kaotična sekcija sredi katere se Neal, ob relativno udarnih kitarskih pasažah, med petjem prelevi v neotesanega grobijana in pri tem celo več kot enkrat uporabi znano žaljivo besedo, ki se začne na 'f'. Že takoj po časovnem prehodu pa nastopi veliki preobrat, ko se neotesani neprilagojenec nenadoma zave svojih vulgarnih dejanj ter se začne na veliko in nekoliko patetično opravičevati za svoja nerazsodna dejanja, kar nekoliko spominja na tipično ameriško (kvazi)religiozno spreobrnitev nekdanjih alkoholikov.
Vrhunec sedemdelne »The Water« suite sicer nastopi v zaključnem delu, ko Spockobradci, neposredno po zaključku prebrisane jazzovske sekcije, s pomočjo obširne uporabe melotrona, izgradijo skrivnostni, precej mračni, a tudi svečani motiv, ki bo še danes všeč predvsem vsem tistim, ki prisegajo na King Crimson (melotronska melanholika), ELP (Nealov pevski pristop tu nekoliko spominja na Grega Lakea, pa tudi nosilni simfonični aranžma je dovolj pompozen, da bi ugajal Keithu Emersonu) in Pink Floyd (mogočne ženske vokalne harmonije in zaključna slide kitarska solaža) zapuščino.
Zaključni simfonični triumf, »On The Edge«, se odpre s klavirskim motivom, ki spominja na tistega iz Genesis klasike »The Lamb Lies Down On Broadway«, nakar Spockobradci izgradijo povsem svojstvene simfonične aranžmaje, katere usmerjajo Merosove odebeljene bas linije in krepki D'Virigiliovi bobnarski krošeji. Alan medtem vnovič navduši s tenkočutnimi kitarskimi pasažami, ki se na izjemno harmoničen način zlivajo z Nealovimi živahnimi klaviaturskimi teksturami. Sčasoma izoblikujejo mogočno melodijo z buditeljskim refrenom, pri čemer Neal tokrat ubere neko 'srednje' vokalno ravnovesje med lepim, umirjenim ter pobalinskim, razdraženim pevskim pristopom.
»The Light«, izjemno zrelo delo mladega banda, je bil eden izmed najboljših prvencev v povesti tretjega vala progresivnega rocka, čeprav je Spockobradcem tedaj še vedno manjkal en delček mozaika, da bi se dvignili na 'višji nivo' in postali vodilni v svoji glasbeni obrti. Ta manjkajoči delček so našli s prihodom izkušenega japonskega klaviaturskega virtuoza Ryoja Okumotoja, ki je dopolnil še dandanes najbolj čislano, klasično Spock's Beard zasedbo. »The Light« je bil torej eden tistih albumov, ki so sredi devetdesetih, po zaključku neo prog ere/drugega vala, 'rešili' progresivni rock in obnovili vsaj delček nekdanjega komercialnega zanimanja, kar se je v tistem obdobju posrečilo samo še Porcupine Tree, The Flower Kings in Dream Theater.
na vrh