Hudo! Z "The Last Supper" se Grave Digger vračajo v leto 2001, na duh njihovega albuma "The Grave Digger". "Rheingold" (2003) je bil za surove tevtonske drvarje Grave Digger album z največ epske pompoznosti v zgodovini skupine. To pot je "Uncle Reaper" pri produkciji vseskozi v fokusu in njegov razjarjeni rjovež znova čista zmaga. Na "Rheingold" se je ravno zaradi "preveč lepe" (beri: premelodične) in preglasne produkcije večdelnih vokalnih harmonij v refrenih slog Bolthendalovega petja, kot ene glavnih zaščitnih znamk "grobokopačev" iz Bochuma, nesrečno izgubljal.
Naslov albuma pove vse, zato se to pot ne bomo pretirano podajali na avanturo skozi svet biblijskih naukov in povesti. Koncept nas vodi skozi Kristusovo poslednjo večerjo s svojimi zvestimi podaniki, skozi videnje lastne tragedije, se pravi izdajstvo, križanje in glej ga tiča! Na koncu si možakar privošči celo let, ko ga nebeški oče vzame k sebi v nebesa (vnebovzetje). V rokah Grave Digger je ta koncept udejanjen znova brez napake. Naj sedaj obrnem stvar na glavo. Si predstavljate Kristusa, da bi govoril z vokalom Chrisa Bolthendala? Ob tej misli izpade koncept naravnost groteskno. Hkrati s tem pa nekako izžareva ravno tisto kar je zamolčano v pridigah samooklicanih božjih posrednikov. Na "The Last Supper" je Jezus Kristus prav besno jezen in zagrenjen, poln travm in perečih problemov, medtem ko preživlja zadnje trenutke zemeljskega raja, nesrečno pahnjen brez milosti v brezno lastne usode. No brez skrbi! Tudi to pot najde odrešitev, ko nanj posije luč svetlobe.
Produkcija je strupeno živa, z malo ali skoraj nič poliranja. Zvok je voluminozen. Tevtonski beat, maksimalno naviti šus dvojne stopalke (zlasti odigrano brez slehernega kompromisa v komadu Black Widows), udarci ekstremnih decibelov, vseskozi okrepljeni z debelo bas linijo. K temu je dodan pobesnelo živ kitarski riffing. Riffi so enostavni a sila adrenalinski in fantastično dodelani. Okusno se prelivajo en v drugega skozi menjave posameznih pasaž. Na plošči ne manjka kitarskih ličil in okraskov s tercetnimi harmonijami ter vživetih, sila duhovitih solaž, tako da je dinamičnost plošče vseskozi na izjemnem nivoju. Album nosi pravo mero raznolikosti, ki jo klasični pristop heavy metala lahko ponudi. Torej peklenski razbijači, pesmi srednje hitrega tempa, pol balada Crucified, balada Always And Eternally. Grave Digger izbirajo vedno koncepte s tragičnim koncem, kajti tu so najmočnejši. Leden "feel", ki ga kruljačenje Bolthendala vnaša v izraz skupine, je kot nalašč za napletanje dramatičnosti vzdušja. Crucified nosi fenomenalen refren, na preprosti klasično zasnovani liniji, a ob vokalu Chrisa izpade zares čisto svojska reč. No in za Crucified pritegnejo vajeti z Divided Cross in besnijo v novem vzdušju. Album izredno vznemirljivega ambienta in atmosfere, ki ju pričarajo le Grave Digger! Tudi klavirski aranžmaji so odeti v resno črnino žalovanja in ne nosijo s seboj nobene svečanosti, kot je bilo to značilno za aranžmaje na "Rheingold".
"The Last Supper" je klasična Grave Digger plošča in hkrati nova zgodba, ker so Grave Digger mojstri oživljanja slehernega koncepta, ki ga izberejo. Album je pisan na kožo fanom skupine in itak vsem ljubiteljem klasično zasnovanih metalskih viž. Novi Grave Digger so znova bolj Grave Digger glede na "Rheingold", ki je zaradi večje mere orkestralnih pasaž rahlo zanemaril unikatno "diggersko" jezo. Tako ostajajo Grave Digger še naprej najbolj jezna skupina "old school eighties" nemškega metala.
na vrh