Genesis: The Lamb Lies Down On Broadway

Legendarna dvojna konceptualna plošča, ki fane Genesis deli na tiste ki jo priznavajo kot alfa in omega vseh Genesis plošč in tiste, ki je nikakor ne razumejo, podobno kot fani Yes (Tales From Topographic Oceans, 1973), Pink Floyd (The Wall, 1979) ali Jethro Tull (A Passion Play, 1973). Nedvomno pa se morajo oboji strinjati, da je delo skupine s Petrom Gabrielom na njej doseglo svoj ustvarjalni vrh in da se naprej preprosto ni več dalo iti; tako glasbeno kot artistično. Pravzaprav je šla skupina tokrat, po neponovljivi mojstrovini "Selling England By the Pound" (1973), celo čez rob. Genesis so odkrili preprost, a sijajen recept kako preseči svojo do tedaj največjo mojstrovino – narediti popolnoma drugačno ploščo, s čisto drugačno glasbeno podobo in konceptom. Recept katerega si (tako takrat kot danes) drzne izvesti le malo skupin, ki po svojem "ustvarjalnem vrhuncu" ponavadi poskušajo posnemati svoj najuspešnejši album (in kot je splošno znano dejstvo; bolj ali manj neuspešno).

Dvojni konceptualni album s surealistično zgodbo o revnem portoričanu Raelu, ki pride v New York iskat izgubljenega brata, potem pa nepričakovano potuje po vzporednih fantazijskih in večinoma mračnih svetovih napolnjenimi s pošastmi in prikaznimi, da bi rešil svojega brata, ki je ostal ujet v eni od teh dimenzij je fenomenalen, tako glasbeno kot konceptualno. Že sam koncept dokazuje kakšen genij je bil Gabriel in kako daleč pred svojim časom je bil. Zgodba diši po nekakšnem predhodniku sodobnih znanstveno-fantastičnih konceptov o vzporednih svetovih oz. dveh svetovih (The Matrix, Constantine, ipd.), ki sta si med seboj popolnoma različna. Žal pa so se tedaj začele razlike med Gabrielovim genijem ter ostalimi člani vse bolj poglabljati, ker večina ni najbolje sprejela, kaj šele razumela njegov nenavadni koncept. Po njem je tedaj celo želel posneti film s pomočjo režiserja Williejema Friedkina ("The Excorcist"), a potem na žalost ni bilo nič s tem projektom. O Raelovih srečanjih s prikaznimi govorijo skladbe kot so "Colony Of Slippermen", "Lamia", "The Carpet Crawlers", ipd. Številne izmed skladb so tudi neposredne reference na prepovedano spolnost v nadzorovani družbi. Glasbeno je ta album tak kot ga skupina ni naredila ne prej, ne kasneje, in je torej svojevrsten, neponovljiv artističen dosežek. Še najbolj me spominja na kasnejša Gabrielova solo dela, če bi že moral iskati kako primerjavo z njim. Naslovna skladba, "The Carpet Crawlers", "In the Cage", "Back In NYC" ter "Riding the Scree" so postale priljubljen del koncertov in so se izvajale še daleč po Gabrielovem odhodu iz skupine.

Tudi osebni problemi (težak ženin porod) so tedaj vplivali na vse večje razhajanje med Gabrielom in ostalimi člani pri snemanju te plošče. Gabriel prvič ni prispeval glasbenih predlog, temveč samo besedila, medtem ko so ostali člani pisali glasbo povsem ločeno od njega. Zlasti Banks ni bil preveč navdušen nad Gabrielovim konceptom in "osamitvijo". Vseeno pa jim je na koncu uspelo narediti neverjetno mojstrovino s številnimi variabilnimi skladbami, ki si sledijo neposredno druga v drugo in pripovedujejo o Raelovih fantastičnih popotovanjih.

Kratka sinopsa te surealistične zgodbe za vse, ki vas zanima ozadje tega najbolj nenavadnega koncepta v zgodovini rocka: Rael, revni portoriški pobič, se nekega večera sprehaja po Broadwayu, vračajoč se z napornega delovnega dne risarja grafitov, ko se nenadoma pred njim pojavi jagnje, ki se uleže predenj. Rael se skloni nadenj in se nenadoma znajde objet z "zidom smrti", spremenjen v "muho" na "zračnem ščitu", ki ga ponese neznano kam. Nato se začne njegovo surealistično potovanje v druge dimenzije. V eni od teh dimenzij nenadoma opazi svojega brata kako dela v tovarni, kjer proizvajajo brez življenjske pakete, nenavadno humanoidne oblike. Medtem se nenadoma znajde ujet v kletki svojih lastnih spominov, zatem pade skozi "želodec" spominov in se znajde v družbi kolonije preprogastih in plazečih se prikazni. Raelu uspe zbežati stran in nenadoma se znajde v sobani z 32-imi vrati, od katerih samo ena peljejo ven. Slepa Lilywhite Lilth mu obljubi, da ga bo popeljala ven ob sledi vetriča, toda namesto tega ga pripelje čisto drugam in pusti v čakalni sobi. Tukaj naleti na lamije. To je trio kačjih "bejb", ki ga speljejo v svoj bazen poln roza vode za masažo "zgoraj-brez". Toda nenadoma gre vse narobe, ko lamije začnejo grizljati Raela in se nato krčiti skupaj. V obupu jih Rael poje. Potem, ko najde svoje sledi, zapade v kolonijo opolzkih Slippermenov. Gre za nagnusno krdelo ogabnih hedonistov, podvrženim samo mesenim užitkom. Nenadoma spet opazi svojega brata, ki je že postal eden izmed njih, in kmalu se izkaže, da so lamije spremenile tudi Raela v enega izmed njih. Edina rešitev za to je kastracija pri zlobnem doktorju Dyperju. Rael in ostali Slippermeni so po obisku doktorja prisiljeni nositi svoje "mošnje" v rumeni plastični tubi, obešeni okrog njihovega vratu. Ko se nenadoma spusti krokar in ukrade Raelu njegovo nenavadno ogrlico se ta zapodi za njim, toda krokar spusti ogrlico v globel. Rael se spusti se po brzici na dno globeli, kjer nenadoma (ponovno) zagleda svojega brata, kako se v obupu poskuša obdržati na deroči brzici. Rael ga reši, da na koncu ugotovi, da je njegov brat…on!

Kaj vse to pomeni? Vsak si seveda lahko po svoje razlaga to Gabrielovo zelo nenavadno zgodbo (ki se mimogrede nahaja tudi v knjižici albuma). Moja osebna predstava sporočila zgodbe je, da je "Lamb" pravzaprav metafora za Raelovo duhovno potovanje oz. osebnostno preporoditev prek različnih osebnih "peklov" (ki ga predstavljajo dimenzije polne prikazni) do končne odrešitve. S tem, ko na koncu odkrije "svojega brata", ki je pravzaprav on, pomeni da je naposled odkril "samega sebe" in s tem je tudi konec njegovega "peklenskega" potovanja. Jagnje je že od nekdaj simbol čistosti in ko ga revni priseljenec Rael odkrije v New Yorku (ki je metafora za moderni Babilon, se pravi simbol nečistosti in korupcije) ga ta vodi skozi peklenske svetove njegovih zablod, da bi na koncu dosegel lastno odrešitev in samospoznanje.

Z glasbenega vidika je to edinstvena plošča. Na "Lamb" so skladbe večinoma krajše, manj je epov, ki so bili do tedaj ena glavnih značilnosti skupine in več nekoliko krajših in bolj avantgardnih skladb. Na albumu je dosti glasbenih idej katerih ni skupina ne prej ne pozneje nikoli uporabila. Tu se namreč nahajajo tudi nekatere precej avantgardne stvaritve, ki se ponavadi ne povezujejo z glasbeno podobo Genesis. Dosti manj je baročnega zvoka klaviatur Tonya Banksa, čeprav ta poleg Gabriela znova zajema širok prostor na večini skladb skupine. Že sam zvok je tokrat popolnoma drugačen kot kdaj prej.

Že otvoritvena, naslovna skladba, je ultra melodična, kompaktna in markantna skladba,ki ima vse prvine hit singla (ala "I Know What I Lie (In Your Wardrobe)" s prejšnje plošče) in je med fani še danes ena njihovih najbolj priljubljenih skladb. "Fly On A Windshield" je dramatična stvaritev, ki ne skopari z obilico ezoteričnih klaviatur. "Broadway Melody Of 1974" je zelo kratka melodija na kitari ter zvočni zavesi in v bistvu predstavlja le kratko uverturo v naslednjo skladbo. "Cucko Cuckoon" je kratka, enigmatična in simpatična skladbica grajena na melotronu, flavti in Gabrielovem karizmatičnem vokalu. Skladba je značilna skladba skupine, ki pomiri vzdušje pred dramatiko. Resnična mojstrovina sledi v epski "In the Cage", ki predstavlja nedvomno enega vrhuncev celotne plošče in skladbo, ki jo je skupina še veliko let pozneje rada igrala v živo. Je ena izmed najbolj dramatičnih kompozicij plošče z Gabrielovimi že naravnost klavstrofobičnimi vokali in "ponorelo" ritem linijo (čeprav Collins na tem albumu ne zajema toliko manevrskega prostora kot na prejšnjem, pa je tu opazen s tehnično še bolj avanturističnemu bobnanju). Osrednja melodija skrbi, da skladba ne izzveni preveč mračno. Sledi še ena Hackettova okusna solaža. Harmonija med njim in Banksovimi orglami v srednjem delu je odlična in predstavlja tisto kar je najbolj prepoznavno pri skupini. "In the Cage" je torej eden redkih epov na "Lambu", pa še ta je nekaj popolnoma drugačnega kot katerikoli ep poprej. Sledi zanimiva skladba "The Grand Parade Of Lifeless Packaging", ki je ena najbolj nenavadnih in celo bizarnih stvaritev na plošči. A seveda tudi izjemno duhovita. Kot taka je zelo dobrodošla, saj nekoliko umiri napeto vzdušje prejšnje kompozicije. Gabrielov satirični vokal in bizarno besedilo o človeških paketih, ki jih v tovarni proizvaja Raelov brat, res e pustijo nikogar hladnega. Odlični Brian Eno (ex-Roxy Music) tu kot poseben gost s svojimi soundscapi odlično pripomore k vzdušju, predvsem pa je tu z efekti znatno popačil Gabrielov vokal.. Sledi "Back In NYC", kompozicija, ki ima vse prvine Genesis hita in po pravici povedano mene celo že rahlo spominja na nekatera zgodnja dela Gabrielove solo kariere. Gabrielov vokal je v srednjem delu ponovno čez efekt. Skladba ima vse kar si Genesis fan poželi. Odličen refren, Hackettov izredno domiselni rif in odlično solažo, ezoterične Banksove klaviature, jazzersko ritem linijo Collins-Rutherford in "odklopljenega" Gabriela. Pa tudi kratek, zabaven del, ki mene rahlo spominja na melodijo iz kake igrice Super Maria. "Hairless Heart" je spet krajša instrumentalna kompozicija čisto drugega tipa. Tu blesti Banks v vsej veličastnosti drame svojega melotrona. Skladba, ki bi bila odlična za kak epski film. In sledi najbolj zabavna skladba celotne plošče, "Counting Out Time", ki je izredno duhovita in tako simpatična kot le redko katera skladba v zgodovini skupine. Zato ni treba ugibati, da je Gabriel tu izredno razposajen in zna marsikoga spraviti v smeh. Skladba ima tudi odličen "metalski" Hackettov rif. Sledi sanjavo epska "Carpet Crawlers" s svojimi "kocine dvigajočimi" vokalnimi linijami med Gabrielom in Collinsom in ezoteričnimi klaviaturami. Ena najbolj priljubljenih in znanih skladb s tega albuma, ki je bila tudi uspešen single, čemur se ni čuditi s svojimi melodičnimi vokalnimi harmonijami in imenitnim refrenom, ki vam zlepa ne uide iz ušes. Skladba je pomembna tudi zato, ker se je skupina leta 1999 za kratek čas ponovno zbrala v svoji "klasični zasedbi" in posnela novo verzijo te skladbe, kar pomeni da je ta imela za skupino poseben pomen. "The Chamber Of 32 Doors" je po stilu še najbolj podobna stvaritvam s prejšnjih plošč in se prileže zlasti z Gabrielovimi sarkstičnimi verzi "I rather trust a country men than a town man" ter "I rather trust a man who works with his hands". Samo besedilo spada med enega izmed boljših na plošči. Pa tako izredno žalostni Gabriel z verzi "I am so alone with my fear, with everything I fear…", ki predstavljajo Raelovo izgubljenost, ko ne zna najti pravih vrat, ki bi ga rešila iz druge dimenzije oz. njegovega osebnega "pekla" in ga pripeljala na pravo pot.

Drugi del, ki je še bolj eksperimentalen in avantgarden kot prvi, se odpre s hiper melodično "Lilywhite Lilth", ki je nabita z večglasnimi harmonijami in melotronom. Gabrielov glas je znova nabit z optimizmom saj je Rael končno odkril upanje, ki bi ga lahko pripeljalo na pravo pot. Sledi ena izmed najbolj avantgardnih stvaritev skupine "The Waiting Room". S svojimi nasnetimi zvoki "razbijajočih kozarcev" in "eksplozij" na Banksovem sinthesizerju (verjetno je imel tudi Eno prste zraven) in grozljivim vzdušjem je skladba, ki ni za vsakogar, saj je verjetno celo najbolj avantgardno delo v zgodovini skupine. Zveni kar malo zlobno. V zadnjem delu Rutherfordov bas zavzame precejšen prostor. "Ayway" je še ena skladba z "žalostnim" Gabrielom in izjemno dramatičnim vzdušjem; pravo zaključno kataklizmo. "The Supernatural Anaesthetist" je Hackettov "zvezdniški" trenutek na plošči, saj ima sijajno solažo, praktično čez celotno skladbo, eno njegovih najboljših s skupino sploh. "The Lamia" je še ena redkih skladb, ki po vzdušju nekoliko spominja na prejšnje albume skupine oz. na njihove zgodnje dni. Melanholični Gabriel in epsko vzdušje se prepletata ob bizarnem besedilu o treh kačjih deklinah, ki Raela hinavsko zvabijo v bazen na masažo, kjer ga skušajo požreti, a se ta upre in jim vrne "milo za drago". "Silent Sorrow In Empty Boats" z odličnimi Eno-sofistikacijami predstavlja skorajda transcedentalni trenutek plošče. "Colony Of Slippermen (The Arrival/A Visit To The Doktor/Raven")" se odpre z grozljivimi zvoki ob katerih si ni težko predstavljati skrotovičenih in moralno izničenih prikazni, ki prežijo na vse kar je "lepega in svetlega". Je ena najbolj variabilnih skladb na plošči. Intro skladbe "The Arrival" z grozljivimi zvoki in momljanji prikazni sploh ne daje slutiti, da gre še za en veličasten ep. Sledi odličen del "A Visit To The Doktor, ko se Rael odpravi na kastracijo k zlobnemu doktorju Dyperju. Ta del vsebuje nekaj Gabrielovih najbolj bizarnih verzov, a ima odlično glasbeno kuliso. Zadnji del "Raven" je najboljši saj vsebuje vse najboljše elemente skupine. "Ravine" je še en kratek inštrumetnal poln zvočnih zaves, ki sijajno ustvari vzdušje soteske po kateri tečejo deroče brzice in pihlja hladen veter. "The Light Dies Down On Broadway" je edina skladba na albumu katere besedilo ni napisal Gabriel temveč Banks in Rutherford. Je počasnejša, dramatičnejša in mističnejša ponovitev naslovne skladbe. Zveni precej "vesoljsko". "Riding The Scree" je še en odličen prikaz Banksovih mojstrovin in Gabrielove vokalne igre ter ena najboljši skladb albuma. "In The Rapids" je prava elegija,se pravi skorajda balada. Album se zaključi z "It", ki se odpre s kataklizmičnim zvokom sirene, kateri sledi "ponorela" ritem linija, do konca vživeti Gabriel in monumentalni Hackettov rif (osebno meni njegov najljubši na plošči). Refren je fenomenalen in eden najboljših kar jih je skupina ustvarila. Prav preseneča me, da ta skladba ni postala hit oz. da je ostala tako na široko spregledana. To je najboljši možen zaključek plošče in ena mojih najljubših skladb na albumu. Ko Rael naposled odkrije svoje bistvo, se zave samega sebe in se reši svojega dolgega tavanja v metafizičnih svetovih (se pravi brezciljnega življenja) kamor ne sodi. Svetel in pozitiven zaključek sicer po vzdušju precej mračne plošče. To je to. Čisto razodetje!

Peter Gabriel, duša Genesis, pa je skupino po tej plošči zapustil in šokiral večino fanov. To je hkrati pomenil tudi začetek njegove zelo uspešne solo kariere za Genesis pa konec svojega najbolj plodovitega obdobja, konec "klasične" ere in postopno usmeritev k kompaktnejšim skladbam. Produkcija albuma je že za tisti čas sijajna, ponovna izdaja pa je dosegla še višji standard. Glasbeno je skupina s to ploščo dosegla največji umetniški dosežek svojega ustvarjanja Prav to je tisti glavni razlog zakaj je "Lamb" najveličastnejši in najzrelejši album v zgodovini skupine. Pomeni vrh vsega kar so Genesis kdajkoli ustvarili. "The Lamb Lies Down On Broadway" je album, ki ga resni ljubitelji dobre glasbe preprosto morate imeti, da o fanih progresivnega rocka sploh ne govorim.