Progresivnorockovski velikani Yes so se leta 1999 odločili, da je z »The Ladder« napočil čas za prepričljivejšo vrnitev k njihovemu klasičnemu zvoku, saj je bil »Open Your Eyes« (1997), album, ki bi prvotno moral iziti kot del projekta Conspiracy in na katerem so prvič združili moči z ameriškim kitaristom, klaviaturistom, pevcem in producentom Billyem Sherwoodom (ex-World Trade), pod njihovimi običajnimi zmožnostmi ter krepko pod pričakovanji večine privržencev. Še ene podobne blamaže si enostavno niso smeli privoščiti v času, ko so se na sceni pojavili številni kvalitetni in ambiciozni simfoničnoprogrockovski revitalisti pri katerih so bili med ključnimi vplivi prav Yes. Zdelo se je da so nadobudni učenci utrujene učitelje prehitevali po 'levi in desni'.
'Stari mački' so zato morali dolgoletnim privržencem dokazati, da je v njih še dovolj moči za stvarjenje studijskega albuma z vsebnostjo zvočno-ambientalnih povezav z njihovimi zlatimi časi, čeprav se niso nahajali v svoji klasični postavi. Novi član Yes je v tem času postal ruski klaviaturski virtuoz Igor Khoroshev, ki je kot gostujoči glasbenik sodeloval že na »Open Your Eyes«. Khoroshev je Sherwoodu omogočil, da se je od tedaj naprej osredotočil samo na kitaro in spremljevalni vokal, kar je v družbi kitarske legende in starega nergača Stevea Howea pomenilo, da je imel band (spet) enega kitarista preveč. Howe mu je rad prepustil nekatere glavne kitarske linije, katere sam ni želel odigrati, večinoma pa je Sherwoodu 'radodarno' prepuščal vlogo spremljevalnega ritem kitarista.
Verjetno bi bil Billyev staž pri Yes še krajši, če ne bi užival popolno podporo svojega Conspiracy prijatelja, ustanovnega basista Chrisa Squirea. Ruski klaviaturski mojster je s svojim slogom občasno spominjal na nekdanjega člana Ricka Wakemana, kar je Yes omogočilo vsaj delno obnovitev klasičnih simfoničnih aranžmajev in zvočnih prvin iz 'zlatih dni'. Drugod so še vedno ohranili dostopnejše in izrazito melodične strukture, kar je bilo značilno za večino njihovega ustvarjalnega opusa iz devetdesetih in predvsem osemdesetih.
Jon Anderson je bil skozi celotna devetdeseta v odlični vokalni formi, medtem ko so bila njegova besedila na »The Ladder« standardna, se pravi, da ni manjkalo obširne rabe 'zelenega jezika', hvalnic svetlobi in pozitivističnih podukov o veselju do življenja. Alan White je spodobno opravil svoje bobnarske naloge, čeprav že dolgo ni bil več porok kakšne posebne tolkalne inovativnosti. Vseeno je učinkovito dopolnil Squireove tradicionalno melodične bas linije. Vseh šest Yes članov je sodelovalo pri komponiranju in spremljevalnih vokalnih harmonijah, katere so bile vnovič na zelo visoki ravni.
Brez tragedij žal ni šlo, saj je med snemanjem »The Ladder« umrl priznani kanadski producent in glasbenik Bruce Fairbairn (najbolj znan po producentskem delu za Bon Jovi, Aerosmith in AC/DC), kateri je še zadnjič poskrbel za odlično produkcijo. Anderson, ki je prvi izvedel za Fairbairnovo smrt, se je skupaj s preostalimi člani Yes odločil, da »The Ladder«, prek spremne besede, posveti v spomin na preminulega producentskega mojstra. Prve Fairbairnove besede ob srečanju s člani banda so bile menda, »ustvarite najboljši Yes album, kolikor je to mogoče, ostalo bo sledilo samo po sebi.« To je bandu vlilo še dodatno energijo, da so iz sebe poskusili iztisniti najboljše in tako dosegli nekaj zares impresivnih rezultatov.
Končni produkt novih Yes je bil album »The Ladder«, ki je predstavljal občuten napredek v pravo smer in delno obnovitev nekdanjih zvočnih standardov, še posebno v primerjavi z »Open Your Eyes« na katerega so želeli čimprej pozabiti. Namig, da se je na »The Ladder« spet v večji meri vrnil klasični Yes zvok vzbuja že nekoliko generična naslovnica v režiji dolgoletnega sodelavca, legendarnega grafičnega oblikovalca Rogerja Deana, ki je oblikoval tudi povsem nov, precej bolj minimalističen logotip skupine. Slednji med privrženci ni bil posebno priljubljen in je zdržal samo do razpada te kratkotrajne verzije banda. Zanimivo je tudi to, da je večina Jonovih besedil na posameznih skladbah vsebovala reference na nekatere skladbe iz bandove davne in nedavne preteklosti. Po drugi strani pa so Yes želeli stopiti v korak s tedanjimi trendi, ko so različne glasbene skupine konec devetdesetih želele pustiti svoj pečat v svetu zabavne elektronike (najbolj razvpit tovrsten primer so bili Iron Maiden). Ravno zato ne preseneča sodelovanje Yes s programersko založbo Relic Entertainment. Slednja je razvila znanstvenofantastično, strateško video igro z naslovom 'Homeworld' za katero so člani Yes prispevali istoimensko skladbo, ki se je pojavila med napisi glavnih zaslug in kot poslovilna tema.
Skladba »Homeworld« pa je bila obenem tudi otvoritvena kompozicija na »The Ladder«, ki poleg nje vsebuje samo še eno daljšo skladbo (»New Language«), vendar nobena izmed njih ne dosega dolžine desetih minut, kar je v primeru Yes nekakšen minimum za simfoprogrockovski ep. »Homeworld« je zaznamovan s krajšim ambientalnim uvodom, nakar se s pomočjo melodičnih kitarskih pasaž v režiji Stevea 'gospoda Sove' Howea in Jonove iskrive vokalne predstave iz melanholičnih atmosferičnih nians prevesi v precej bolj vedre vode. Eterične vokalne harmonije in pozitivistični refren so ena glavnih odlik enega izmed boljših »The Ladder« dosežkov, ki tudi s pomočjo Khoroshevih nebrzdanih klaviaturskih vragolij potegne na stare čase, medtem ko Squire ne neha navduševati s svojim dinamičnim polaganjem melodičnih linij s pomočjo Rickenbacker modela bas kitare. Howeove enigmatične pasaže na akustični kitari utrejo pot pozitivističnemu zaključku z 'velikim duhovnim učiteljem' na vrhuncu njegove vokalne igre. Kljub odsotnosti ambicioznih epov se je na »The Ladder« našlo veliko dobrot, ki so vsaj deloma priklicale spomin na čase, ko so Yes stali na vrhu progresivnrockovskega gibanja.
»It Will Be A Good Day (The River)« je ritmično hitro nalezljiva stvaritev, ki v besedilu vsebuje še eno Jonovo buditeljsko mantro o kateri, če smo nekoliko sarkastični, lahko z gorečnostjo pridiga predvsem oseba, ki je materialno dobro preskrbljena in za katero je potem lahko vsak dan dober. Pozitivistična atmosfera je okronana z veselim refrenom, kjer ne manjka epskih večglasij, medtem ko Howe demonstrira nekaj specifičnih kitarskih variacij. Z elementi svetovne glasbe prepredeni »Lightning Strikes« vsebuje gostujočo pihalno sekcijo, kar pomeni, da gre za enega izmed najbolj nenavadnih eksperimentov na »The Ladder«, medtem ko razposajeno vzdušje še spodbujajo Howeove variabilne kitarske pasaže in vesela večglasja. Na srečo se Yes niso lotili več podobnih eksperimentov, ki sicer bolj pašejo na kakšen Jonov solo album.
»Can I?« je kratka vokalno-ritmična improvizacija v stilu »We Have Heaven« in vsebuje celo večglasen verz z referenco na omenjeni »Fragile« (1972) standard. Sledi neposreden preliv v »Face To Face«, ki vsebuje nekoliko 'kavbojsko' obarvani elektronski uvod na sintetizatorju ter dinamično polaganje melodičnih bas linij. Pod Jonovim veselim vokalnim mentorstvom band izoblikuje melodični aranžma z vrhuncem v dvigujočem, večglasnem refrenu, ponesenem na krilih Howeovih kitarskih variacij in dobro tempiranih bobnarskih prehodov. To je ena izmed tistih »The Ladder« skladb na katerih so Yes poskušali združiti zvočni tradicionalizem in nekoliko bolj moderni pristop, kar jim je v tem primeru deloma celo uspelo z dobrim rezultatom. Na ljubezenski power baladi »If Only You Knew«, posvečeni Andersonovi ženi, se Howe proslavi s subtilno rabo mandoline, medtem ko osrednjo melodijo vzdržuje predvsem Jonov gostoleči vokal, ki je tokrat z glavo še bolj v oblakih kot ponavadi. Khoroshev medtem s pomočjo svečanih orkestralnih aranžmajev še poglobi romantično atmosfero.
»To Be Alive (Hep Yadda)« vsebuje Howeove eterične pasaže na pedal steelu, ki ob krasnem spremljevalnem vokalnem zaledju, na odločilen način spremljajo še eno Jonovo visokoletečo pevsko predstavo. Preletna melodija z dvigujočo atmosfero se vnovič na perfekten način navezuje na poduhovljeno besedilo, ki ni nič drugega kot še ena Andersonova hvalnica življenju. V pospešeni tempo naravnani »Finally« za spremembo predstavlja preobrat v bolj energične vode, kjer je tudi ritem sekcija na čelu z Whiteovimi bobni spet nekoliko bolj dinamična, medtem ko tokrat vsaj nekoliko pridejo do izraza tudi Sherwoodove kitarske linije, ki so na večini del ves čas podrejene Howeu. Mogočne vokalne harmonije in krasne simfonične zavese, ki obudijo nekaj pretekle magije, so ključne pri izpeljavi še enega pozitivističnega ambientalnega zaključka.
»The Messenger«, ki je bil posvečen Bobu Marleyu, vsebuje zanimive bas linije in nekoliko funkovsko obarvane kitarske pasaže, medtem ko je Jon vnovič sredi eterično obarvanega vokalnega zanosa. Odlični, večglasni refren je ključen za to, da gre v tem primeru za eno izmed najboljših del na »The Ladder«, medtem ko je treba tokrat pohvaliti predvsem Howeove in Squireove inštrumentalne variacije s katerimi uspešno skrbita za harmonično ravnovesje posameznih aranžmajev.
»New Language«, ki se odpre z zanimivimi prepleti med orglami in kitaro, je kar dober približek klasičnega Yes epa, medtem ko se White kočno docela razživi na bobnih tako, da gre za, ritmično gledano, enega izmed »The Ladder« vrhuncev. Posebno poglavje zase je Khorosheva nora solaža na hammond orglah sredi uvodne, relativno kompleksne inštrumentalne sekcije. Z vpadom Jonovega vokala pride v ospredje melodično-eterični aranžma, kateri doživi klimaks z epskim refrenom. V zaključnem delu nastopi mogočna inštrumentalna sekcija, sredi katere člani Yes dokažejo, da je v njih še vedno ostalo nekaj volje do eksperimentiranja, čeprav izpade precej sramežljivo v primerjavi z nekaterimi preteklimi mojstrovinami. »The Ladder« se zaključi s kratko skladbo »Nine Voices (Longwalker)«, ki je položena na pastoralne akorde akustične kitare ter je obenem še ena Jonova poduhovljena oda 'silam, ki nas obdajajo', medtem ko hipnotična večglasja še poglobijo eterično atmosfero.
Yes so z »The Ladder« uspeli ustvariti svoj najboljši studijski album devetdesetih, če se zraven ne šteje obeh delov koncertno-studijskega hibrida »Keys to Ascension«. Tako so se vsaj deloma odkupili za nekaj manj prepričljivih dosežkov iz poslavljajočega se desetletja. Sherwood je postal Howeu odvečen že med koncertnimi nastopi v letu 1999, ko je bil večinoma zadolžen za pokrivanje kitarskih linij med redkimi izvedbami skladb iz Trevor Rabin ere, kar je začutil tudi sam ter odšel še pred začetkom naslednje, 'Masterworks', turneje med katero so Yes obiskali tudi Slovenijo. Khoroshevo slovo, takoj po 'Masterworks' turneji, je bilo po drugi strani precej nečastno in celo sramotno, saj se je zaradi še do danes ne povsem pojasnjenega, bizarnega seksualnega incidenta znašel pred sodiščem, kar ga je nemudoma stalo članstva pri Yes, ki so bili vedno znani po svojem priseganju na višje moralne vrline. Tako so se prvič v svoji karieri znašli brez klaviaturista.
na vrh