Blaze Bayley, ime ki ga dobro poznamo, ime ki je krojilo usodo Iron Maiden med letoma 1994 in 1999 in ime, ki je opravilo svoje delo nošnje gromozanskega Dickinsonovega obuvala v času njegove odsotnosti, kljubovalno in goreče. Potem, ko je mož lansiral samostojno pot sprva, kot skupina Blaze, od leta 2007 dalje pa kot Blaze Bayley Band (istega leta so se znova združili Bayleyevi matični Wolfsbane), smo bili priča seriji odličnih studijskih albumov. Blaze Bayley je na njih izkazoval, da je zelo talentiran glasbenik, ki je do konca razvozlal magično formulo heavy metal glasbe. Lahko rečemo, da je Blaze Bayley, kot Blaze ali Blaze Bayley Band, napredoval iz plošče v ploščo, vrhunec pa zaokrožujeta prav predzadnji dve »The Man Who Would Not Die« iz leta 2008 in leta 2010 izdani album »Promise And Terror«. Velik del so prispevali v visoko kvalitetni prepričljivosti teh albumov odlični glasbeniki, ki so sodelovali z Bayleyem na njih.
Leta 2011 se je mož odločil razpustiti skupino ter napovedal, da bo odslej sodeloval le še z izbranimi studijskimi glasbeniki pri snemanju nove glasbe, kot tudi izbranimi glasbeniki, ki ga bodo spremljali na turnejah. Ponudil se je prvi odgovor. Blaze Bayley je pričel varčevati, kar je v fazi čakanja na novi album porodilo seme skepse. Lahko rečemo v primeru Blaze Bayleya celo prvikrat po letu 1999.
Fantastična kreativna privlačnost kemičnih vezi skupine, ki je posnela »Promise And Terror« in »The Man Who Would Not Die« so nepovratno pretrgane, v studiu je za novi album zbral Bayley sezonske legionarje. Nikakor ne slabih glasbenikov, vendar pa bolj, kot ne ubogljivce, ki v prvi vrsti izpolnjujejo ukaze in želje šefa. »The King Of Metal« se nikakor ne more pohvaliti s takšnim žarom studijske interpretacije idej, kot predhodni albumi. Prav tako je idejno precej skromnejši naslednik, luknje pa ne skriva niti produkcija, v kateri kitarski riffi delujejo zamorjeno, tanko in zato odsotno. Ne sunejo od sebe energije, prava luknja v tem pa zazeva prvikrat v predrefrenu druge skladbe Dimebag. V Fate ostaja prostor med tankim riffom in snare bobnom povsem neizkoriščen česar ne skriva niti prehod v harmonično trzanje v tercetih.
Bayley si je privoščil na tem albumu tudi lepo mero eskperimentiranja, ki nasledstva njegovega izklesanega lika in dela preteklega opusa nikakor ne nadgrajuje. Na to opozori že uvodna naslovna skladba, ki sicer zapelje ploščo v obetaven vodilni thrashersko naviti riff, ki izgubi v neduhoviti rešitvah refrena začetno karizmo in pravi naboj, Bayley pa se zateče celo z vokalnim petjem v rabo distorziranih efektov (The Rainbow Fades To Black je drugi tak trenutek). Dimebag je prav patetično posvetilo velikemu Panterinemu mojstru kitarske igre, ki obstane na mestu, kot kost v grlu. The Black Country ohranja še naprej album v omrtvičenem tempu in porodi se skrb, da se novi izdcelek do konca minutaže dejansko ne bo nikamor premaknil. In tokrat je to žal resnica. The Rainbow Fades To Black je hoja po dinozavrovih stopinjah zapuščine Ronnie James Dia, ki vzdržuje še naprej mlačnost izdelka.
Največji spodrsljaj te plošče pa sta obe baladni stvaritvi. V One More Step se Bayley preizkusi le ob spremljavi klavirja. Heavy metal in klavir in Blaze Bayley? Ne gre skupaj. Prav v teh točkah prihaja do izraza hiba Bayleyevega vokala, zaradi katere ga ljubitelji Iron Maiden nikdar niso dolgoročno videli v skupini. Njegov zamolkli, votlo intonirani, mračen vokal je dober v diktiranju verzov ob ostro debelem razmazu riffovskem objema. V produkciji mora biti ugreznjen v riffovsko naslonjalo. In v baladnih One More Step in zaključni Beginning (tu spremlja njegov vokal le akustična kitara) se čuti, da vokal v moči močno niha! Kjer izpušča Bayley petje s falsetom, ga v moči pravzaprav nihajoče zmanjkuje, dokler ne zaključuje z nerodnim pohripavanjem posameznih verzov. In to celo do mere, ki vodi v nenamerno disonantno petje. Moteče, kot sam vrag in popolni mimostrel albuma, ki dejansko do skrajnosti omrtviči celoten izdelek.
Fighter poseduje največ bombastike na albumu. Je najdaljša skladba albuma. Že sam uvod je antemski - »Verdijevsko« zapeljan! Ta uvodni motiv je posrečen in v njem se čuti, da so v studiu z Bayleyem to pot v večini italijanski glasbeniki. Fighter se kasneje v svojem srednjem instrumentalnem delu razvija zelo posrečeno in razpleta v lep dramatični pejsaž. Lep, epsko zapeljan instrumentalni srednji del, kakršnih so bili predhodni Bayleyevi albumi vse polni. To je tisto česar se je Bayley tako odlično priučil, ko je bil v Iron Maiden. Pa vendar skladba, kot celota, nikakor ne zleze pod kožo. Kitare so v produkciji preprosto pretanke in zato delujejo v kitarskih frazah nedoživeto. Tu je še ena patetična morbida podobna skladbi Dimebag imenovana Judge Me, kjer več, kot iritantno eksperimentalnega Bayleyevega cmeranja poslušalec ni deležen. Nekaj upanje vrne otvoritveni galop v Difficult, pa ga preseka na sredini Bayleyev preizkus v vlogi opernega tenorista. Resnično, album, ki nikakor ne shodi. Album popolne sivine in povprečja.
Poleg nekaterih neposrečenih potez v aranžiranju, ki onemogočajo albumu, da bi zasijal v pravi togotni voltaži in metalski dinamiki polnega energetskega fluksa, je glavni krivec povprečnosti izdelka Bayleyevo vrtenje gumbov v studiu, saj se je to pot Bayley osebno postavil v vlogo producenta. Kitare so resnično slabo sproducirane in ne dahnejo domala ničesar iz sebe, prava hiba v tem, pa se pokaže v harmonijah postavljenih v tercete, kjer »snare« boben skozi neizkoriščeno praznino zvočne slike med bobni in kitarami dobesedno prebija zvočno plast kitar. Ta je, kot omenjeno, tokrat odločno pretanka.
»The King Of Metal« je album, ki ne navduši. Je povprečno nadaljevanje Bayleyeve kariere nizko proračunskega vložka in nizko proračunskega izkupička (žal). V kolikor bo Bayley nadaljeval na tak način, se lahko pripeti, da bo z nekaj naslednjimi studijskimi izdelki ustvarjenimi v maniri albuma »The King Of Metal« zapravil vso težko prigarano kredibilnost. Upajmo, da ne. »The King Of Metal« je album, ob katerem ne zamujate ničesar. Za povrhu vsega povsem neposrečeno naslovljen, gotovo pa "The King Kong Of Metal" Bayleyeve diskografske zbirke. Kupili ga bodo le tisti, ki jim čustvo nostalgije seže zelo globoko do srca.
na vrh