Še isto leto, ko je Mike Oldfield izdal zelo uspešen album Discovery, so ga zaprosili, če bi ustvaril glasbo za film "The Killing Fields". Ker je človek, ki ima vedno rad nove izzive, ni potreboval veliko časa za svojo odločitev. Poleg tega ga je pritegnila tudi ganljiva zgodba, ki govori o ameriškem novinarju, ki je preživel brutalno vojno v Kambodži. Pri njegovem prvem tovrstnem projektu mu je pomagal tudi prijatelj David Bedford (ki je odgovoren za orkestracijo in eno skladbo - "The Year Zero"), Oldfield pa si je eno skladbo sposodil tudi od španskega skladatelja Francisca Tarrege ("Etude" je priredba njegove "Recuerdos de la Alhambra").
Za film se je Oldfield zelo primerno odločil mešati zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo. To mu je uspelo s kombinacijo klasičnega orkestra, zbora, sintetizatorjev, kitare in vzhodnjaških tolkal (nekaj jih je tudi simuliral s pomočjo sintetizatorja). Ta zmes deluje zelo dobro v navezi z zgodbo na platnu, a sama zase nima dovolj trdne osnove. Glede na to, da je bil to njegov prvi "uradni" soundtrack (nekaj glasbe iz Tubular Bells je bilo uporabljeno tudi za film "The Exorcist"), je Oldfield dosegel kar lep dosežek, vendar ni naredil presežka, kar pa resda uspe le redkim (eden takšnih je nedvomno Vangelis).
The Killing Fields ima vse pomanjkljivosti filmske glasbe in sicer, da glasba izven konteksta filma praktično ni učinkovita in se te ne dotakne kot, če jo poslušaš skupaj z zgodbo, ki se odvija na platnu. Kljub temu pa Oldfield včasih še vedno zna dogajanje nekoliko zasoliti. To se najbolj opazi v nekaterih bolj kaotičnih in za njega netipičnih avantgardnih trenutkih, ki v kontekstu avantgarde niso ne vem kako prepričljivi, a včasih so te majhne zmage vse, čemur se lahko veselimo. Tudi nekateri trenutki s klasičnimi instrumenti znajo biti prelepi, a tudi prekratki, pogosto pa se tudi klasični orkester vozi po ustaljenih tirnicah filmskega dolgočasja. Vse preredko se Mike odloča za uporabo svoje kitare (še posebej učinkovita je na skladbi "Etude"), kar pa je kljub vsemu smotrno, vsaj v kontekstu filma.
To nikakor ni tradicionalen Oldfieldov album. Seveda tega od soundtracka niti ni bilo za pričakovati. Klasični in zborovski trenutki so v glavnem neimpresivni, z redkimi izjemami, ki te res ganejo do dna srca. Podobno bi lahko rekli za sintetizatorske dele, ki resda poskrbijo za primerno atmosfero, vendar pa v glavnem ne uspejo ustvariti nobenega trenutka, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Še najbolj so učinkoviti v navezi s tradicionalnimi orientalskimi instrumenti (tolkali). Kitarskih delov skorajda ni, a tisti ki so, so vredni omembe in polni občutka.
Sam album se ti ne vtisne spomin, a cilj je bil, da se ustvari glasba, ki bi ustrezala zgodbi, ki se odvija na filmskem platnu. To je Oldfieldu uspelo, saj je v glasbi polno napetosti, dramatike, lepote, mračnosti in mnogih občutkov. Težava nastane, če album poslušate sam, saj je zelo suhoparen, brez pravih melodij in le z določeno atmosfero, ki ustreza določenemu trenutku filma. Če ste zbiratelj Odlfieldovih albumov, boste The Killing Fields prej ali slej kupili, vendar priporočam, da to storite ob čim kasnejšem trenutku, saj album ne sodi med njegove boljše izdelke, poleg tega pa manjka tudi nekaj najboljših glasbenih trenutkov iz filma (na primer zaključna scena) in v resnici ne gre za celoten soundtrack.
na vrh