Ameriški trdi rockerji Black Star Riders so svojo pot začeli kot naslednja evolucijska stopnja Thin Lizzy, potem ko se je zadnja verzija banda odločila, da za svoj novi studijski album ne bo uporabila slovitega imena legendarnih Ircev. Black Star Riders prvenec »All Hell Breaks Loose« (2013) je bil presenetljivo kakovosten dosežek, ki je prek večine skladb spominjal na 'stare, dobre' Thin Lizzy iz klasične Phil Lynott ere. Black Star Riders se je posrečilo prepričati vse klasičnorockovske nostalgike, obenem pa je omenjeni prvenec na določenih, dobro izbranih trenutkih vseboval ravno pravšnjo mero modernih trdorockerskih primesi in retro kitarskih fraz, da mu ni bilo moč očitati pretiranega recikliranja. Ravno zato ni izpadel zgolj kot spreten produkt zelo kakovostnega Thin Lizzy tribute banda pod vodstvom kitarskega mojstra Scotta Gorhama, edinega Black Star Riders člana, ki je v mlajših letih drgnil kitarske strune v družbi legendarnega Phila Lynotta, temveč gre za logično nadaljevanje veličastne zapuščine.
Med snemanjem »All Hell Breaks Loose« naslednika z naslovom »The Killer Instinct« so Black Star Riders doživeli dve pomembni spremembi, ki pa nista bistveno vplivali na zvok albuma. Najprej so dobili novega basista, saj je Marcota Mendozo zamenjal Robbie Crane (ex-Ratt, Lynch Mob), potem pa še novega producenta v podobi Nicka Raskulinecza namesto Kevina Shirleya. Slednji je, tako kot njegov nič manj cenjeni predhodnik, na »The Killer Instinct« z nekoliko retro produkcijo opravil odlično delo, zato Black Star Riders na svojem najnovejšem dosežku obenem zvenijo kot sodoben hard rock band ter kot spiritualni nasledniki mogočne Thin Lizzy dediščine.
Večino skladb sta napisala severnoirski pevec/kitarist Ricky Warwick, ki je v vokalnem pogledu dober približek Phila Lynotta in kitarist Damon Johnson. Na treh skladbah jima je asistiral tudi Gorham in nobeno presenečenje ni da ravno te slogovno najbolj spominjajo na klasične Thin Lizzy. Warwickov skladateljski doprinos je bil zaslužen, da kar nekaj skladb na albumu prežema značilni keltski melos, medtem ko sta oba kitarska veljaka ravno tako poskrbela za prepoznavne kitarske harmonije iz nepozabnega Thin Lizzy izročila.
Med najbolj slikovite »The Killer Instinct« trenutke prav gotovo spada naslovna skladba, ki je izšla tudi kot prvi single z albuma in je bila s svojim nonšalantnim pristopom ter melodičnim refrenom gotovo vsaj delno navdahnjena z »The Boys Are Back In Town« nosilnim motivom. Smisel banda za grajenje nostalgičnih aranžmajev se potrdi na »Finest Hour«, drugem singlu z albuma, ki je ravno pravšnja mešanica nonšalantno-uporniškega zanosa in poetičnega patosa, kar je bilo značilno za večino Thin Lizzy klasik. Ljubitelji tercetnih harmonij bodo še posebno uživali ob poslušanju »Soldiertown«, ki obenem vsebuje predrzne kitarske fraze, medtem ko vmesni, skandirajoči vzkliki izpadejo nekoliko ceneno.
»Charlie I Gotta Go« je še en nazoren primerek, ko se Warwicku imenitno posreči obuditi Lynottovo barvo glasu (nekateri bi rekli, da gre za zelo spreten ponaredek), medtem ko melanholični refren ter subtilne kitarske pasaže vnovič črpajo iz zakladnice Gorhamovega dolgoletnega banda. Z balado »Blindsided«, kjer je, poleg akustične kitare, v skromnih odmerkih možno slišati tudi melotron, se je Black Star Riders posrečil zanimivi eksperiment med folk rockom in klasičnim rockom ter obujenje pristne keltske/irske atmosfere. Nič ne bo narobe, če se v prihodnosti lotijo več podobnih, pastoralnih podvigov s čimer demonstrirajo tudi svojo manj izrazito, subtilno plat.
Black Star Riders tudi z »The Killer Instinct« uspešno nadaljujejo naslednjo fazo Thin Lizzy evolucije ter se vse skozi upešno držijo zmagovite skladateljsko-aranžerske formule, ki je iz irskih rockerjev ustvarila legende. Za razliko od nekoliko bolj eksplozivno usmerjenega prvenca so Gorham in tovarišija tokrat poskrbeli za nekaj več kontemplativnih trenutkov, kar je bistvena razlika med obema albuma, vendar bo v prihodnosti potrebno še nekaj več prožnosti in inovativnosti, kajti hitro se lahko zgodi, da se bodo začeli ponavljati z recikliranjem že obrabljenih aranžerskih idej, kar pa lahko zelo hitro vodi v dolgočasno poslušalsko izkušnjo.
na vrh