Animals As Leaders je pred nekaj leti s samonaslovljenim prvencem (2009) opozorila, da se prebuja nova scena, ki poudarja predvsem tehnično stran ter se spogleduje z jazzom. Resda bi tu lahko spet govorili o djent sceni, a AAL so s svojim unikatnim stilom začeli izstopati že na začetku kariere. Ob bok bi lahko postavili še Scale The Summit ter Cloudkicker, a vendar pri slednjem gre za dokaj drugačen koncept glasbe.
Osrednja oseba AAL je neverjetno nadarjen kitarist Tosin Abasi, ki se dandanes pojavlja v vseh možnih kitarskih revijah. Abasi je namreč ob poplavi osemstrunskih skupin dokazal, da osemstrunska kitara namreč ni namenjena le za izstopanje z nizko uglasitvijo, ki ima nedvomno moč, a Abasi dokazal še mnogo več. Samo univerzalnost je pokazal še dodatno v jazzerskem projektu T.R.A.M. Zelo pomembno vlogo ima tudi kitarist Javier Reyes, ki ima odličen smisel za ritem ter daje odlične podlage za Abasinovo soliranje.
Tretji album AAL prinaša polno presenečenj, med drugim se predstavi tudi talentirani bobnar Matt Garstka, ki ima nedvomno odličen smisel za ritmiko in lahko konkurira marsikateremu bobnarskemu velikanu. Seveda so pri AAL bolj bistvo kitare, a brez dobrega in izvirnega bobnarja AAL nikakor ne bi mogli tako izstopati.
The Joy of Motion je najbolj razgiban izdelek skupine. Sama dinamika albuma je nepopisna, AAL pa se sprehodijo čez mnoge žanre, seveda pa naveza metala z jazzom ostaja najmočnejša. A da Abasi pokaže svojo vsestranskost, poseže tudi po kakšnem blues elementu, v skladbi Para Mexer pa izkaže svoje vrline tudi na akustični kitari. V mnogih skladbah je prisotna tudi nevsiljiva elektronika, za katero poskrbel bivši bobnar zasedbe, Navene Koperweis. Sama elektronika odlično sovpada s sinkopiranimi riffi ter ritmično podlago, obenem pa razbija morebitno monotonost, ki jo lahko premorejo inštrumentalne zasedbe. Ravno tako zasedba pokaže veliko smisla za agresivnost, ki na čase vleče že na Meshuggah, ter umirjenost, ki se kaže v nedistorziranih predelih, kar poglablja samo dihotomijo celotnega izdelka. Abasi tokrat s soliranjem sicer ne pretirava, a njegov stil je še vedno unikaten ter virtuozen in nedvomno izstopajoč med poplavo vsemi šolanimi kitaristi, ki so prisotni v metal sceni. Po vsem slišanem je treba potrditi, da bi bil vokal v AAL povsem odveč in v neskladju s konceptom glasbe.
Brez dobre produkcije album ne bi imel takšnega čara. Pri pisanju in snemanju je skupina sodelovala z Misha Mansoorjem ter Adamom Getgoodom (igral tudi bas kitaro na nekaterih skladbah) iz zasedbe Periphery ter Diegom Fariasom iz zasedbe Volumes. The Joy of Motion odražajo zanimivo strukturirane skladbe ter več kot soliden zvok, kar je posledica vseh vpletenih glasbenikov.
The Joy of Motion je še en izjemen izdelek v karieri Animals as Leaders, ki izstopa s svojo raznolikostjo, nenavadnostjo ter nepričakovanimi obrati. Nedvomno izdelek, ki ga lahko mirne volje lahko uvrstimo med najboljše izdelke leta 2014.
na vrh