Pendragon: The Jewel

Pendragon, poleg Marillion, IQ in Pallas, ena izmed štirih najpomembnejših skupin, ki so v 80-ih "zakuhale" tako imenovani novi val progresivnega rocka prek katerega se je obnovilo zanimanje publike za to izumirajočo glasbeno zvrst, katero so konec 70-ih punk, disko in new wave stisnili tako rekoč na rob preživetja, so bili od nekdaj nekoliko kontroverzna skupina o kateri se še danes krešejo sila različna menja.

Medtem, ko privrženci skupine slavijo njihov vseprisotni revitalizem, ki črpa na dediščini simfoničnega prog rocka 70-ih, bogate in melodične simfonične aranžmaje ter visoko stopnjo tehničnih sposobnosti posameznih članov, predvsem vselej navdušujoče kitarske sposobnosti kitarista/pevca in šefa skupine Nicka Barretta, pa jim njihovi nasprotniki radi očitajo nizko stopnjo izvirnosti, če ne celo kopiranja celih aranžmajev nekaterih prog klasikov. Do neke mere slednje celo drži, Pendragon izvirnost nikoli ni bila močna plat, a enako bi se lahko reklo za večino neo prog skupin, saj gre za zvrst, ki je vselej črpala svoj ustvarjalni navdih iz zapuščine progresivnega rocka 70-ih, tako kot denimo progresivni metal, ki črpa vplive iz heavy metala 80-ih.

Prvenec "The Jewel", ki za razliko od Marillion in Pallas prvenca ni povzročil kakih globljih pretresov znotraj novega vala progresivnega rocka, nekoliko pa je k temu pripomoglo tudi to, da je izšel razmeroma pozno, sploh glede na dejstvo, da naj bi bili Pendragon (izvorno Zeus Pendragon) z začetki delovanja v sredini 70-ih celo najstarejša neo prog zasedba, je v marsičem postavil temelje za večino njihovih naslednjih albumov. Največji razliki sta v tem, da je bil "The Jewel" prek Barrettove pogoste uporabe heavy rockovskih rifov opazno trši od svojih naslednikov ter drugačen pristop na klaviaturah. Za Rika Carterja je bil to prvi in zadnji album s skupino, saj ga je že kmalu po izidu zamenjal klaviaturski čarovnik Clive Nolan (Arena, ex-Shadowland), ki je poleg Barreta postal eden dveh stebrov skupine. Čeprav se Carter ne more kosati s svojim "Wakemanovskim" naslednikom in njegovo večplastnostjo pa je, kljub pogosti repetativnosti nekaterih aranžmajev, zelo solidno opravil svoje naloge. Njegovi bombastični simfonični aranžmaji prepleteni prek Nickovih melanholičnih slide solaž so ena glavnih odlik albuma in pomembna iztočnica njihovega prepoznavnega zvoka. To jim daje nekoliko bolj space rockovski pridih in jih uspešno loči od Marillion, skupine s katerimi jih veže največ podobnosti. Ne gre prezreti tudi zelo dobrega bobnanja Nigela Harrisa, katerega je kmalu po izidu albuma zamenjal še boljši Fudge Smith ter večplastnih basovskih linij Petra Geeja.

Osrednja odlika Pendragon je bila vselej predvsem dostopnost in priostren občutek za oblikovanje izjemno okusnih, melodičnih in pogosto bombastičnih simfoničnih aranžmajev, ki lahko tudi nekoliko manj zahtevnega poslušalca že v trenutku zagrabijo medtem, ko podobno ne velja za večino ostalih neo prog zasedb pri katerih je potrebno kar nekaj poslušanj preden se ti v zavesti zares usedejo. To jih v tej slikoviti druščini dela že skorajda za prave pop rockerje, čeprav nikoli ni vprašaja o visoki kompleksnosti večine aranžmajev. Velja omeniti tudi to, da medtem, ko so se Marillion, IQ ter Twelfth Night po navdih ponavadi zatekali v mračnejše sfere človeške eksistence, so Pendragon v primerjavi z naštetimi skupinami obravnavali svetlejše tematike in tako veljali že skorajda za pravcate veseljake.

Glavna stvar, ki ponavadi odloča o tem ali bo nekomu skupina všeč ali ne, je Barrettov tenki vokal, ki zna biti včasih precej odbijajoč. Slednji svoj zelo omejeni register s poudarjenim pokrajinskim naglasom vsaj zasilno rešuje z izpričano vživetostjo, v zadnjih časih pa tudi s spremljevalnimi vokali. S tem, ko se ga primerja z izjemno karizmatičnimi in teatralnimi pevci tipa Fish ali Peter Nichols, se mu pogosto dela krivico, saj je Nick na prvem mestu kitarist in šele potem pevec. Veliko je glede učinkovitosti njegovega vokala odvisno tudi od narave skladb. Medtem, ko je vokalno zelo soliden predvsem v udarnejših trenutkih, pogosto izpade zelo bledo v kakšnih bolj baladesknih trenutkih, ko je treba vnesti nekoliko več pripovedovalske žilice in emocij. Na srečo pa so vokali v njihovi glasbi vselej v drugem planu in jih tako ni veliko.

Tam, kjer mu zmanjka na pevskih sposobnostih in kot piscu besedil, pa to nadomesti z odličnim igranjem kitare. S strogega tehničnega vidika je morda celo najboljši od vseh neo prog rock kitaristov, saj kot za šalo menjava med lestvicami in raznoliki solažami. V svojem izrazu še posebno zvesto sledi zapuščini Davida Gilmourja (Pink Floyd) in Andya Latimerja (Camel) ter s tem obširni rabi slide kitare. Na tem albumu pa je zelo rad uporabljal zanj neznačilen težki rifing.

Otvoritvena, veseljaško naravnana "Higher Circles" ni ravno kdo ve kako impresiven uvod, je pa dokaj soliden križanec med AOR-om v stilu kakšnih Saga in Asia ter klasičnih neo prog trikov na čelu s poskočnimi Wakemanovskimi pasažami na sintetizatorjih prevlečenih čez energične rife in dinamične bobnarske prehode. O nizki stopnji izvirnosti priča očitna sorodnost z Marillion klasiko "Market Square Heroes". "The Pleasure Of Hope" je že nekoliko bolj karakteristična Pendragon stvaritev, močno naslonjena na večplastne teksture sintetizatorjev, ki tvorijo melodične simfonične aranžmaje v sozvočju z melanholičnimi Barrettovimi kitarskimi solažami in vsebujejo številne vplive zgodnjih Camel.

"Leviathan" ima zelo dobro otvoritev na kitari in zanimive militaristične ritmične vložke, a prek načina uporabe sintetizatorjev vse preveč očitno spominja na Marillion klasiko "Garden Party", da bi lahko zares navdušil. Daleč najboljše delo na albumu predstavlja dramatični ep "Alaska", ki je razdeljen v tri sekcije in že nakaže na njihove prihodnje, veliko boljše stvaritve. Prvi del "At Home With The Earth" vsebuje številne subtilne sekcije z valujočimi klaviaturami in melanholičnimi akordi na kitari v ospredju. Dramatični klimaks napove naslednjo sekcijo, "Snowfall", kjer si sledijo številni razburljivi dueli med kitaro in sintetizatorji, ki kljub številnimi več kot očitnimi aluzijami na Camel izpadejo zelo dobro. Solidni "Circus" se s svojimi simfoničnimi aranžmaji in ritmičnimi okraski vse preveč spogleduje z zapuščino Genesis, da bi se ga lahko označilo za kdo ve kako relevantno delo, čeprav ga spremljajo številne druge kvalitete.

"Oh Divineo" navduši z zelo dobro uvodno kitarsko solažo. Interakcija linij sintetizatorjev in slide kitarski zavihki v nadaljevanju ustvarjajo izvrstno melanholično vzdušje. Precej neumestne so le nekatere Barrettove vokalne delnice, ki uspešno jemljejo tek nad siceršnjo veličastnostjo kompozicije. Zaključni "The Black Knight". z dobrim inštrumentalnim uvodom in nekaterimi atmosferičnimi sekcijami ki spomnijo na Genesis iz obdobja "Wind And Wuthering", poskrbi za dober zaključni klimaks. Sledijo številni dramatični prehodi in motiv, ki precej spomni na tistega iz njihove klasike "Fly High Fall Far" (ki se nahaja na istoimenskem EP-ju). Skupina prek številnih preobratov in razvejanih solaž v zaključku na pompozen način obnovi uvodno temo.

Aktualna ponovna izdaja "The Jewel" se ponaša tudi s tem, da vsebuje štiri bonus skladbe. Prva izmed njih je "Fly High Fall Far" z istoimenskega EP-ja, prve izdaje v povesti skupine, ki ni nikoli izšla na CD-ju. Ta demonstrira še bolj obskurno in "razgrajaško" verzijo skupine, zlasti kar se tiče vsebnosti pompoznih himničnih antemov in skorajda heavy metalskih rifov speljanih preko zaščitne klaviaturske sintetike. Ta izdaja pa se ponaša tudi z izboljšano produkcijo in novo, prav tako izboljšano naslovnico.

Nekateri štejejo "The Jewel" celo za mojstrovino neo progresivnega rocka, kar je vsekakor močno pretirana trditev, sploh če se ga primerja s prvencem Marillion, ki ostaja nedosegljivo merilo za vse neo prog zasedbe pa tudi v primerjavi s prvenci Twelfth Night, Pallas in IQ, ki so bili vsi po vrsti boljši izdelki. Tam, kjer mu manjka na izvirnosti prepriča z okusnimi simfoničnimi aranžmaji in vseskozi sevajočo energičnostjo dokazovanj željne skupine. Nedvomno gre za enega izmed najpomembnejših albumov v povesti novega vala progresivnega rocka in za poseben album v povesti skupine, predvsem na račun izstopanja njegovih heavy rockerskih elementov. Za prog ljubitelje v 80-ih, ki so bili razočarani nad novimi usmeritvami svojih ljubljencev, je gotovo predstavljal zelo dober posladek. "The Jewel" je, svojim pomanjkljivostim navkljub, zelo soliden album, ki je uspešno predstavil še eno skupino, ki je od mrtvih oživljala zanimanje za progresivni rock. Čeprav so ga kasnejši albumi iz 90-ih z Nolanom za klaviaturami povsem zasenčili, predvsem kar se tiče zrelosti aranžmajev, "The Jewel" ostaja pomemben glasbeni dokument za vse (neo) prog rockoske zanesenjake.